* Cachaito Lopez igra kontrabas, nadgrajuje album. In tako naprej; preko »Fantasie«, ognjevite improvizacije za koro, ki napoveduje veličasten Toumanijev solo album. Posnel ga je potem, a je izšel prej.'

Pa smo spet enkrat tam, kjer se redko, vendar vedno znova znajdemo, kadar imamo opraviti z izstopajočimi stvaritvami. V zagati torej, kaj še povedati ob glasbi - in seveda o njenih izvajalcih - do katere se najbolj resni mediji oziroma kritiki opredeljujejo s superlativi - in o katerih smo vse najboljše že napisali v preteklosti. Zadnje skupno delo Alija Farke Touréja in Toumanija Diabatéja ni zgolj presežek v njunem dosedanjem glasbenem opusu in še manj je samo nadaljevanje ali nadgradnja njunega predhodnega skupnega, že tako obilno hvaljenega albuma »In the Heart of the Moon«. S svojo avtorsko izčiščenostjo, izvedbenim zanosom in čustvenim nabojem, ki predstavlja ozadje temu glasbenemu dogodku, pa spet z neko magično umirjenostjo in preprostostjo, ki ga v celoti preveva - in se izraža že v samem njegovem naslovu - ponuja album »Ali and Toumani« povsem novo glasbeno kvaliteto, ki meji na perfekcijo. Ob tem ne čudi, da so svetovni - ne le glasbeni - mediji enotni v svojem navdušenju, a skopi v ubesedovanju le tega. To se v glavnem zgošča v oznakah: »Briljantno! Enkratno! Neponovljivo«!«. Kaj naj bi torej k temu še dodali? Morda le nekaj osnovnih informacij za tiste med vami, ki o albumu še ne veste prav vsega.

Vsebino tega albuma so posneli v studiih Livingstone v Londonu v treh junijskih popoldnevih leta 2005. Album je izšel 23. februarja letos, torej dobra štiri leta in pol pozneje. Enajst skladb, ki so na njem, je porazdeljenih med oba avtorja in tradicijo. Kar šest jih je Alijevih, dve sta Toumanijevi, vsak je predelal še po eno tradicionalno mandinško skladbo, zaključni »Kala djula«, ki je prav tako tradicionalna, pa sta novo preobleko dala skupaj. Šest skladb sta izvedla sama, pri ostalih petih pa sta imela sodelavce. Edini, ki je zaigral v vseh teh petih, je legendarni pokojni kubanski basist Orlando Cachaito Lopez. Tako kot za Alija je bilo tudi zanj snemanje tega albuma zadnje, pri katerem je sodeloval. V treh skladbah je sodeloval Alijev sin Vieux Farka Toureza konga bobni, pri čemer je v eni - v Alijevi »Sabu yerkoy«, ki jo bomo slišali takoj v nadaljevanju - očeta podprl tudi z glasom. V isti skladbi sta se jim sicer pridružili še dve spremljevalni pevki, v dveh skladbah pa je sodeloval še tolkalec Tim Kelper. V dveh skladbah Ali Farka Toure tudi zapoje, ostale so instrumentalne. Vendar je sodelovanje vseh omenjenih tako diskretno, da se ga komaj zavemo. Zagotovo bogati zvočno podobo posameznih skladb, vendar pa ves čas prevladuje občutek, kot da sta na prizorišču samo oba glavna protagonista.

Album »Ali and Toumani« je znotraj svojega žanra - in sploh sodobne zahodnoafriške glasbene ustvarjalnosti - briljantno delo, ki se je že zdaj vpisalo med njene klasične reprezentante. Dodaten pečat plemenitosti mu daje tudi spoznanje, da je to Alijev labodji spev. Ta okoliščina ni nobena skrivnost, je pa morda zanimivo, da jo je zapisal celo časopis takšnega profila kot je Financial Times, ki se mu je 20. februar letos, to je ob samem izidu albuma, zdelo prav, da je objavil njegovo oceno. V njej zapiše žalostno resnico: »Ko je Ali Farka Touré naredil te posnetke s Toumanijem Diabatéjem, sta oba vedela, da umira. In vendar sta sledila zastavku, ki sta se ga na prvo žogo lotila že z z Grammyjem nagrajenim albumom »In the Heart of the Moon«; tokrat poglabljajoč in utrjujoč skupno glasbeno izkušnjo. Že otvoritvena »Ruby« je bleščeča.« Tako nekako in tako naprej v mnogih navdušenih različicah v minulih nekaj tednih. Lahko še kaj dodamo? Morda; predvsem pa vabimo k poslušanju. To je še en album, ki govori sam zase, ne glede na to, kako pametni znamo biti.

pripravil Zoran Pistotnik