V Indoktrini poslušamo predavanje Gaspara Miklosa Tamasa, ki je bilo na sporedu 6. maja v Kinu Evropa za 25 kun. Svojemu predavanju je dal Tamas naslov “Država, antonim komunizmu” in znotraj njega želel preveriti ali je država še zmeraj aktualna kot inštrument emancipacije. Tamas, bivši disident, liberalec, bivši član madžarskega parlamenta, profesor filozofije, se vrača nazaj k marksizmu in iz te perspektive želi ugotoviti, kakšen je danes položaj države.
V začetku meseca maja smo imeli v sklopu Subversive film festivala v Zagrebu priložnost prisostvovati mednarodni konferenci “Kolaps neoliberalizma in ideja socializma danes”. Konferenca je trajala cel teden, znotraj nje pa so se zvrstila mnoga predavanja (imena kot so Tariq Ali, Michael Lebowitz, Gianni Vattimo, Samir Amin, če naštejemo samo nekatere), paneli in okrogle mize, ki so na tak ali drugačen način problematizirali realno obstoječi neoliberalizem in ga soočali z zgodovinskim socializmom.
V Indoktrini poslušamo predavanje Gaspara Miklosa Tamasa, ki je bilo na sporedu 6. maja v Kinu Evropa za 25 kun. Svojemu predavanju je dal Tamas naslov “Država, antonim komunizmu” in znotraj njega želel preveriti ali je država še zmeraj aktualna kot inštrument emancipacije. Tamas, bivši disident, liberalec, bivši član madžarskega parlamenta, profesor filozofije, se vrača nazaj k marksizmu in iz te perspektive želi ugotoviti, kakšen je danes položaj države. Predavanje je bilo filozofsko, rahlo poetsko, polno retoričnih izvedb in gest, vendar brez konkretnih analiz ali konkretno uporabnih nastavkov. Na vprašanje iz publike, kaj narediti in kako se boriti proti kapitalizmu, je Tamasev odgovor gurujevski – bodite radikalni, bodite proti, ne bodite prijazni. Torej, vse je v herojski drži, ne v realno obstoječih razmerah. V sodobni tako imenovani levičarski filozofiji je komunizem postal šifra za aristokratski esteticistični nihilizem, ki govori o drži, radikalnosti in ni žal nič drugega kot retorična gesta. Tako imamo na eni strani levičarske filozofe, ki svetujejo individualni radikalizem oziroma dajejo nasvete za osebni razvoj, na drugi pa neoliberalce, ki nas prepričujejo, kako moramo poskrbeti zase prav tako na individualni ravni in se podjetizirati. V obeh primerih si je ljudstvo, ki zaradi svojih realno obstoječih razmer enega ali drugega osebnega razvoja ne naredi, samo krivo za situacijo, v kateri je. A individualizem, razen romantičnega heroizma, ki je atraktiven kvečjemu samo za beletristiko, še nikoli ni prinesel nobene spremembe v zgodovini.
Poslušajmo torej Gaspara Miklosa Tamasa in predavanje z naslovom “Država, antonim komunizmu” s 6. maja na mednarodni konferenci “Kolaps neoliberalizma in ideja socializma danes” v sklopu zagrebškega Subversive film festivala:
