* Ko je Sage Francis leta 2002 nastopil v klubu Channel zero na Metelkovi, je bil domači publiki skoraj popolna neznanka, kar je dokazalo tudi ubogo število obiskovalcev takratnega koncerta. Že avgusta lani je avtor recenzije njegove prejšnje izdaje, sicer mixtapea z naslovom »Sick of wasting«, pozval slovenske klube, naj zanj odprejo svoja vrata, a zaman. Tokrat lahko poziv ponovimo, čeprav bo odslej Francisa precej težje pripeljati v Slovenijo. Razlog za to je banalen. Ameriški raper se odločno odmika od klasične rap forme in nastopa z bendom, kar posledično stroške precej dvigne. In že smo pri prvi pomembni karakteristiki nove plošče Li(f)e. V celoti je odigrana z bendom, Francis pa se je tako še bolj oddaljil od klasičnega rap zvoka, ki ga je sicer že s prejšnjimi izdajami vedno znova mehčal in širil.

Sage Francis se je dodobra proslavil s svojim uradnim prvencem Personal Journals iz leta 2002, svojo svetovno famo pa utrjeval s ploščami A healthy distrust, Human the death dance in Hope. Ob tem je seveda potrebno omeniti še kopico mixtapeov, izdanih ob strani, polnih neizdanih komadov, starih posnetkov in nedodelanih študij. Vse to pa je bilo precej varno zasidrano v standardnem rap stilu, čeravno se je Francis s stališča glasbe, še bolj pa besedil, razen morda na plošči Hope, vedno požvižgal na dodobra uhojene izrazne poti in tradicionalno vsiljene tematike.

Plošča Li(f)e je tako od tega, kar smo od njega vajeni, korak stran predvsem z vidika glasbe, saj nas Francis tekstualno ne preseneča, ampak večinoma zadovolji pričakovanja. Sam sicer pravi, da nova plošča ni konceptualna in da se posveča raznim tematikam, vseeno pa v ospredje postavi njegov odnos do religije, kar se čez ploščo sicer ne odraža najbolj jasno. Seveda, ker tega Francis niti ne namerava. Tematike od politike, ekonomije, religije, odraščanja, splava in podobno so spretno zakrinkane s pomočjo kompleksnih tekstov, ki zahtevajo vztrajno obravnavo in podrobno rezčlenitev. Zato lahko pušča Li(f)e vtis nekakšne zmedenosti in nedodelanosti, vendar je vseeno dober prerez večinoma aktualnih obsedenosti avtorja. Morda pa je tak vtis tudi posledica mešanice raznih glasbenikov, ki so sodelovali pri projektu. Skoraj vsak komad je plod drugega avtorja, Francis pa se je tokrat odločil za nekakšno mešanico indie rocka in folk glasbe, zaradi česar ga je nek komentator označil za Johnnyja Casha rapa.

Francis ni imel težav pri prehodu iz ene glasbene zvrsti v drugo, saj ima že dolgo zgodovino nastopanja z bendi. Tu mu precejšnjo prednost predstavlja tudi njegov stil repanja in pisanja tekstov. Francis repa večinoma čez počasnejše beate, a ima hkrati dovolj zgoščene verze, da kljub počasnosti podlage zveni zelo dinamično. Ker rock praviloma preferira počasnejše ritme od hiphopa, Francis s prilagajanjem ni imel težav. Omenimo še nekatera imena, ki se pojavljajo na plošči. Christopher Walla iz benda Death Cab for Cutie, Jason Lytle iz Granddady, Brian Deck, člani benda Devotchka ... Kljub raznovrstnosti pa preseneča gost na zadnjem komadu »The best of times«, in sicer francoski skladatelj Yann Tiersen, bolj znan kot avtor glasbe za film »Amelie«.

Plošča Li(f)e vseskozi niha med countryjem, indie rockom, rapom in folkom, kar onemogoča točno opredelitev glasbenega izraza te plate. To pa ni nujno dobro, čeprav se morda tako razume. Ohranja se občutek, da ostaja prva plošča Personal Journals kljub zorenju umetnika referenčna točka za izdelke, ki so sledili. No, Sage Francis vseeno ohranja svoj tipičen stil pisanja in nizanja rim s precej kompleksno zastavljenimi strukturami verzov, kar nadgrajuje z rapu na žalost tako tujo poetiko in iskrenostjo. Francis je tudi ljubitelj ciničnih pripomb in humorja, česar mu ne gre preveč očitati, a včasih poslušalec dobi občutek, da s tem vseeno malce pretirava. Kot da se želi na trenutke kljub čustveni vpletenosti načrtno distancirati od sebe in poslušalca. A to ni značilnost zgolj zadnje plošče. Ne glede na to je kombinacija kakovosti, premišljenosti, iskrenosti in emotivnosti tista, ki naredi Francisa vrednega poslušanja. Na koncu vsake plošče veš o njem več kot prej, kar je v dandanašnjem svetu hiperprodukcije in skrivanja za takšnimi in drugačnimi maskami vredno občudovanja.

pripravil Boris Vasev