LENART KREČIČ: Chain Of Sounds (L K Musicworks, 2010) (ponovitev 13. 6. 2010 ob 00.30) Nedelja, 6. 6. 2010 avtor/ica: zoranp
Lenarta Krečiča smo spoznavali po številnih nastopih z domačimi in newyorškimi džezerji ter po sodelovanjih na lepem številu plošč drugih glasbenikov. Še posebej jasno se je vzpostavil s svojim prispevkom k projektu Statements, slovensko-ameriški družbi, katere osišče sta predstavljala legendarni kontrabasist Reggie Workman ter bobnar Gerry Hemingway. Zdaj pa se ta v New Yorku že uveljavljeni saksofonist in skladatelj na mednarodnem prizorišču pojavlja s svojim svežim avtorskim prvencem. (v celoti!)
* V zadnjem desetletju, ki nekako zamejuje njegovo dosedanjo glasbeno kariero, smo Lenarta Krečiča spoznavali po številnih nastopih z domačimi in newyorškimi »džezerji« ter po sodelovanjih na kar lepem številu plošč drugih glasbenikov. Nekaj malega njegovih nastopov smo bili deležni tudi na tukajšnjih odrih, veliko več pa je bilo informacij o tistih po newyorških klubih, studiih in odrih. Svoje vrhunsko prepoznavno »glasbeno stališče« pa je še posebej artikulirano vzpostavil s svojim prispevkom k projektu Statements, t. j. k slovensko-ameriški družbi, katere osišče sta predstavljala legendarni kontrabasist Reggie Workman ter nič manj cenjeni bobnar Gerry Hemingway. Zgodba s tem glasbeno markantnem projektom se je sicer vlekla predolgo, vendar je bila vredna vseh naporov in pozornosti. Potem, ko se je leta 2004 začela s skupnim igranjem in snemanjem, smo projekt najprej spoznali preko neobjavljenih posnetkov, ki so nato po številnih zapletih doživeli svojo javno, diskografsko prezentacijo šele leta 2007. Lani pa smo bili končno priča tudi koncertni potrditvi tega projekta z nastopom zasedbe Statements v okviru ljubljanskega festivala jazza.
Medtem pa je Krečič počel marsikaj. Naj za ilustracijo omenim samo najbolj izstopajoča dejanja. Novomeška založba Goga Musica je leta 2008 in 2009 izdala albuma, na katerih je opazen njegov prispevek. To sta bila plošča Gašperja Bertonclja z »Jazzon« Sextetom ter izjemen, a zaenkrat v javnosti precej spregledan ambiciozni projekt Roberta Jukiča »Jazz for Masses«. Skoraj hkrati je leta 2009 v ZDA izšel album obetavnega japonsko-ameriškega kitarista Masakazuja Mizune z zvočnim zapisom projekta »Time Difference«, katerega del je tudi Krečičev prispevek. Že nekaj časa pa sodeluje z v New Yorku živečim basistom kamerunskega porekla Francisom M'bappejem, nekdanjim soigralcem Herbieja Hancocka, Manuja Dibanga in celo Fele Kutija. Rezultat skupnega igranja je Krečičeva prispevek na lani posneti in letos izdani M'bappejevi plošči »Peace is Freedom«. Ob vsem tem je glasbeno opremil tudi dva dokumentarna filma Maje Milenovič Workman (»The Loss« in »Perfect Blend«). Zdaj pa se ta v New Yorku že uveljavljeni saksofonist in skladatelj na mednarodnem prizorišču pojavlja s svojim svežim avtorskim prvencem »Chain of Sounds«.
»Chain of Sounds« je seveda njegovo povsem avtorsko in zelo domišljeno delo. Strukturirano je kot osem delna kompaktna celota; torej, sestavljeno je kot suita iz osmih sicer kompozicijsko zaokroženih elementov. Tako, kot elementi, so posamezni deli tudi naslovljeni in oštevilčeni, vsakemu pa je potem dopisan še vsebinski naslov. Skupna značilnost teh naslovov je, da izražajo neka stanja človeške zavesti. Suita se tako začne v znamenju Hvaležnosti – ta uvodni stavek je posebej posvečen preminuli klaviaturistki, harfistki in skladateljici Alce Coltrane, slišali pa ste ga uvodoma – ter se preko Sinergije oziroma Součinkovanja, Poguma, Ponižnosti, Oživitve oziroma Obnovitve, Moči oziroma Odpornosti in Radosti izteče v zaključno Upanje. Že sam ta »literarni« vidik albuma priča o jasnem programskem konceptu, ki je vodil njegovo nastajanje. Zanj si je Krečič vzel kar precej časa – predhodno, v ustvarjalnem obdobju, pa tudi izvedbeno, ob samem snemanju gradiva. To je potekalo v nekem brooklynskem studiu v septembru in oktobru lani; pozneje so tam posnetke tudi pripravili za izid. Zvočno zgradbo je oblikoval kvartet, v katerem je ob Krečičevem tenorskem saksofonu mogoče slišati še altovskega saksofonista Johna Beatyja ter električni bas Kennyja Davisa ter bobne Adama Jacksona. V tretjem in šestem »elementu« suite se kvartetu pridruži še bobnar Marcus Gilmore, v sedmem pa gostijo eminentnega newyorškega novojazzovskega ustvarjalca – tenorskega saksofonista Chrisa Potterja. Tako nam že sama izbira sodelujočih pri uresničitvi tega projekta omogoča simpatičen vpogled v zmožnosti nekaterih mlajših, vzpenjajočih se akterjev na newyorškem prizorišču sodobnega jazza, Potterjev prispevek pa doda k tej zvočni informaciji »češnjo na smetani«.
»Chain of Sounds« je album, na katerem Krečič predstavlja svoj avtorski pristop do improvizirane glasbe ter hkrati nov, lasten jezik, ki ga je skozi dosedanji razvoj izoblikoval ob soočanju z različnimi stili ter ob sodelovanjih pri raznovrstnih projektih, pa tudi s šolanjem pri različnih vidnih mojstrih sodobnega ameriškega jazza. Ta svoja spoznanja in pridobljene veščine tokrat umešča v posebno zvočno konstelacijo, vzpostavljeno z namerno odsotnostjo t. im. harmonskih inštrumentov. Ta je omogočila prostor izraziti improvizacijski svobodi, vzpostavljeni na poudarjenih povezavah, interakcijah in medigrah med ritmično in pihalno plastjo zvočnega toka, pa tudi med bobni in električnim basom. V instrumentalno najmočnejših trenutkih se obe plasti dogajanja še okrepita tako, da ju ustvarjata bodisi dva bobnarja, bodisi kar trije hkrati igrajoči saksofoni. Rezultat je seveda bogato instrumentalno plastenje in zelo gosto zvočno tkanje, ki se skozi suitno strukturo plošče še spretno preliva iz poglavja v poglavje, s čimer se dogajanje na ploščku tudi dramaturško nadgrajuje v kompaktno zvočno celoto ter hkrati v berljivo glasbeno stališče. Tako se album »Chain of Sounds« izlušči kot najprepričljivejše avtorsko delo katerega koli jazzovskega ustvarjalca s poreklom v teh krajih, ki smo mu lahko prisluhnili v zadnjem času. Pa četudi ima pri tem v nedavno izdanih albumih na primer Kaje Draksler, Roberta Jukiča, Jureta Pukla ali Maje Osojnik spoštovanja vredne konkurente za takšno oceno. Kar vse skupaj konec koncev samo krepi prepričanje, da je tukajšnja jazzovska sedanjost naravnost navdušujoča.
