Kultura> Pisma iz tujine

S trebuhom za kruhom v Avstralijo
Torek, 15. 6. 2010
avtor/ica: Leja Benedičič

Ker pri nas za marsikoga - z recesijo ali brez - velikokrat kruha ni, tistih nekaj drobtin, ki ostanejo, pa pozobljejo študentje, sem se odločila, da težke čase prebrodim v sončni Avstraliji - v državi, ki obeta delo in dober zaslužek. Avstralija je prelepa in kot ena najbogatejših držav, z enim od najbolj lagodnih življenjskih stilov na svetu, tudi svinjsko draga. Tako mora popotnik, ki v Avstralijo pride za dalj časa, s seboj prinesti debelo denarnico ali pa, kot naredi večina, se zaposliti ...

Ker pri nas za marsikoga - z recesijo ali brez - velikokrat kruha ni, tistih nekaj drobtin, ki ostanejo, pa pozobljejo študentje, sem se odločila, da težke čase prebrodim v sončni Avstraliji - v državi, ki obeta delo in dober zaslužek. Avstralija je prelepa in kot ena najbogatejših držav, z enim od najbolj lagodnih življenjskih stilov na svetu, tudi svinjsko draga. Tako mora popotnik, ki v Avstralijo pride za dalj časa, s seboj prinesti debelo denarnico ali pa, kot naredi večina, se zaposliti. Tudi meni je slovenskih evrov, prelitih v hitro rastoče avstralske dolarje kmalu zmanjkalo, tako da sem se odpravila po avstralskih poteh dela.

Najprej sem malo raziskala teren in ugotovila, da slovito obiranje sadja ni najbolj donosno. Gre za naporno in zelo slabo plačano delo. Kmetje namreč na veliko izkoriščajo Azijce ali »backpackerje«. Zaslužek zavisi od vremena in sezone. »Letos naj ne bi bila precej dobra«, razlaga Belgijka Sofija, ki sem jo spoznala v kuhinji hostla v Adelaidu. Zaradi slabega vremena je delala le tri dni v treh tednih preživetih na kmetiji, kjer je morala seveda plačevati najemnino. Hahne iz Danske pa je v severno-vzhodni tropski provinci Queensland pakirala sladki krompir in loščila lubenice. »Ljudje zahtevajo sadje, ki se sveti in ni bilo lahko, saj sem težke lubenice prelagala cel dan,« pravi plavolaska.

Honkonžanka Li, moja sedanja sodelavka, vsako jutro, ko se peljemo na delo, pove nekaj v tem stilu: »Danes je sonce, dober dan za obiranje jagod!« Kar nekaj časa je namreč obirala jagode na prostranih poljih Avstralije in takrat, ko ni bilo sonca, je bilo delo težko. Jagode so bile namreč manjše in potrebovala je veliko več časa, da je napolnila košarico – košarica na košarico, dolar na dolar.

Večina tujcev se zaposli v lokalnem baru z lažjo na jeziku o tem, kako bodo ostali dalj časa. Jaz pa, kot sem pač navajena iz rodne grude, sem delo dobila po vezah. Prodajam super vpojne krpe, ki so iz televizijskih reklam poznane tudi Slovencem. Delo je naporno - stanje v hrupnih nakupovalnih centrih s suhim postanim zrakom in umetno razsvetljavo sredi belega dne. Cel dan kričim in prepričujem ljudi, da naj kupijo to menda nujno potrebno zadevo. Ko me bolijo noge ali glasilke, se spomnim na denar – s takim povprečnim delom namreč zaslužim 500 evrov na teden.

Sprva na videz mukotrpno delo mi kmalu postane nadvse zanimivo in pred mojimi očmi se začnejo razpletati življenja prebivalcev z zahodno potrošniško kulturo, ki se je dobro razvila in zajedla v prebivalce tudi v naši mali Sloveniji. Začnem opravljati terensko delo kulturološke raziskovalke in svoje oči in ušesa uperim na mimoidoče, ki se sprehajajo po novodobnih tržnicah in stičiščih njihovih življenj – nakupovalnih centrih.

Ljudje so povsod po svetu, kjer se je razpasla kultura »šoping« centrov, razvili nov organ, ki jih podpira, vodi in jim pomaga nositi težka bremena. Nakupovalni voziček! S potrošniško manijo voziček raste - vsaj meni se zdi, da so vedno večji in večji. Ljudje pa se jih vedno bolj goreče oklepajo in na njih naslanjajo. Krčevito stiskajo ročaj, kot da bi se bali, da jim ga morda ne bi kdo vzel.

Ogromno je takih, ki se v nakupovalno središče vračajo vsak dan. Vsak dan se opirajo na voziček in vsak dan bolščijo v izložbe ter kupujejo stvari, ki jih ne potrebujejo. Najbolj grozljivi ali sočutja vredni so tisti, ki imajo na obrazu še odsoten pogled in izgledajo kot duhovi. Njim lahko prodam vse – če le imajo denar in če se jim le da odzvati na moj klic - nimajo namreč ne vem kaj energije.

Seveda niso vsi kot zombiji, nekateri prav poskočno kupujejo vse, kar jim pride pod roke. Zanimivo je opazovati ljudi v množici, saj so, kot je bilo zapisano že na marsikaterem papirju, žal res kot ovce. Ko jim pokažem demonstracijo, kako ta super krpa čisti, se odvije proces. Če bo le eden segel v denarnico, mu bodo ostali hitro sledili. Če pa se bo po demonstraciji le eden obrnil stran in odšel, bodo odšli tudi drugi. Ni važno ali potrebujejo krpo ali ne. V čredi se počutijo varne.

In črede so danes prav tu, v modernih pokritih tržnicah. Tja hodijo sosedje, prijatelji in sorodniki. Če ne pridejo pogledat ali kupit super krp, ki jih imajo že vsi, potem zagotovo nekaj zamujajo. Najbolj zanimivi so vikendi, ko se tam pojavijo cele družine. Očetje kupujejo svojim otrokom sladoled in se pod neonskimi lučmi sprehajajo od trgovine do trgovine, čeprav zunaj sije sonce in je le nekaj minut vožnje do gozda ali do prelepega Južnega oceana in peščenih plaž, ki prav vabijo na bosonogi sprehod. Ob nedeljah popoldne, ko se vse že zapira, jih večina še vedno postopa po hladnih hodnikih, kot da ne bi vedeli kam iti, ko se trgovine zaprejo.

Centri se med seboj razlikujejo. Tisti, ki so postavljeni v bogatejše soseske, so veliki in bleščeči, lepo urejeni, prostorni s trgovinami, ki na policah razkazujejo bleščeč nakit in oblačila blagovnih znamk višjega cenovnega razreda. Tisti drugi, postavljeni v revnejše predele, kjer so večinoma naseljeni priseljenci iz tako imenovanega tretjega sveta, pa se ne bleščijo tako kot oni prvi. V takih poleg krp prodajam še poceni posteljnino in pregrinjala, ki jih Azijci kupujejo kot za šalo. Zraven še barantajo. Pač ne morejo iz svoje kože in večinoma tudi dosežejo kak popust.

Najhujši in najbolj strašljivi pa so centri v revnejših naseljih, kjer živijo pretežno Avstralci delavskega razreda. Njihove najnižje plače so še vedno boljše kot naše povprečne, tako da si lahko marsikaj privoščijo. Vendar gre večina denarja v hitro pripravljeno hrano in sladke mlečne šejke. Avstralija ima velik problem z debelostjo in ljudje od hrane slabe kvalitete dobivajo čudne oblike telesa. Obrazi so bledi, zgubani in postarani, nakupovalci pa so brez življenja in se velikokrat ne odzivajo na okolico. Večina mater je najstnic.

Vsake toliko mi čas popestri kakšen Slovenec - pa tudi ostalih »Jugoslovanov« ne manjka - ki živi v Avstraliji že več kot 30 let in je nad pogovorom s Slovenko tako navdušen, da kupi 4 pakete krp, mi prinese našo belo kavo oziroma avstralski kapučino v papirnatem kozarčku in skutno torto, ki so jo Avstralci vzeli za svojo. Slišim mnogo zgodb o zapuščanju in pogrešanju domovine - čudovite, lepe države.

Tako kot se ob tortah in hamburgerjih debelijo riti prenekaterih Avstralcev, tako se debeli moja denarnica in mi obeta zaklade, ki jih ponuja ta neverjeten kontinent prečudovite narave, dobrega, pozitivno naravnanega biznisa, vročega sonca, zagorelih surfarjev na turkiznih valovih, neskončnih možnostih izobraževanja in nasmejanih, prijaznih ljudi, ki imajo vedno čas za klepet.

Psihologijo potrošništva na kontinentu koal raziskuje Leja Benedičič.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24038