* Zanimivo je, kako samoumevna se nam zdi zdaj že tri desetletja trajajoča prisotnost tolkalca Aleša Rendle na tukajšnjem glasbenem prizorišču. Ko pa si poskušamo izoblikovati podrobnejšo predstavo o vlogah, ki jih je v tem času na njem odigral, in o prispevkih, s katerimi ga je obogatil, se šele začnemo čuditi. Od zgodnjih 80-ih let prejšnjega stoletja v teh krajih ni bilo pomembnejšega novojazzovskega agregata ali projekta, pri katerem ne bi vsaj občasno sodeloval. Začel je udarno, z žlahtno izkušnjo v enem najbolj presenetljivih bendov svojega časa – v Begnagrad. Prvi LP album te skupine, izdan leta 1982, je hkrati tudi njegov prvi diskografski dokument. Pozneje so sledila igranja, nastopanja in snemanja v skupinah Srp, Quatebriga in Miladojka Youneed, sodelovanja pri projektih številnih drugih izvajalcev (npr. odlična zgodnja albuma Svetlane Makarovič in Tomaža Pengova), studijsko delo in priložnostni prispevki pri nastajanju diskografskih izdelkov različnih rock in pop izvajalcev ter predvsem delo v Big Bandu RTV Slovenije, katerega stalni član je že kar dolgo. Po opaznem zatišju v 90-ih letih prejšnjega stoletja se je od začetka tega desetletja njegova prisotnost na glasbenem prizorišču intenzivirala, v najbolj prodornih poganjkih pa pojavljala ob sodelovanju v Fake Orkestra Igorja Leonardija in nazadnje v skupini Brina.

Ta kratek oris ne govori samo o raznolikosti in hkrati rdeči niti njegove dosedanje glasbene kariere, pač pa preneseno v ustvarjalni proces določa že tudi koordinate, v katere se umešča njegov prvenec. Prav ste slišali - Rendla do zdaj še ni izdal lastnega albuma, ni obelodanil avtorskega projekta. Čeprav je bil ves opisani čas tudi pisec ali vsaj soavtor posameznih skladb, ki so jih izvajali v skupinah, v katerih je deloval, pa je ostajal mož iz ozadja. Odkrito rečeno: o njem nikoli nismo razmišljali kot o pomembnem ustvarjalcu glasbenih del, pač pa kot o zanesljivem izvajalcu, vrhunskem profesionalcu, ki se znajde v vsej zanimivih glasbenih situacijah. In ker ga nekatere med njimi vseeno posebej privlačijo, v njih izrazito zablesti. Prav zaradi opisanega je njegova odločitev, da izpostavi tudi svoje avtorsko delo, več kot zgolj pogumna poteza. Je tako rekoč tista nujna odločitev na njegovi dosedanji glasbeni poti, ki nam šele omogoča, da celoviteje, pregledneje in predvsem bolj korektno opredelimo pomen njegovega dosedanjega dela.

Kot že rečeno, je Rendla pri pripravljanju albuma »Zgodbe« zajel iz vodnjaka lastne ustvarjalnosti zadnjega desetletja. Odločil se je, da bo predstavil 11 lastnih skladb, pri žlahtnjenju nekaterih zamisli pa se ni branil pomoči sodelavcev. Vsebina albuma se razstavi v tri sklope. V osnovnem je pet skladb, ki jih je posnel z osnovnim kvintetom, ki ga poleg njega sestavljajo še pihalca Primož Fleischman in Blaž Trček, kitarist Vitja Balžalorski in basovski kitarist Jošt Draksler. Ta kvintet album s skladbo »Na začetku« tudi odpre – zanimivo, uvodna skladba je tudi najdaljša na albumu – potem pa poskrbi za izvedbo še štirih skladb, s tem da se mu v vsaki od njih pridruži še vsaj po en gost. Drugi sklop sestavljajo njegovi štirje dueti: z Balžalorskim, z Milkom Lazarjem, z Ninom De Glerio in s pevko Miko (Mirjam Kalin). Preostanek predstavljata dve povsem projektno postavljeni skladbi, ki opazno odstopata od siceršnjega precej poenotenega zvočnega toka. Prva od njiju je skladba »Afriške sanje«, s katero bomo nadaljevali zvočno predstavitev albuma. Sooblikovala sta jo s kitaristom Igorjem Leonardijem, pri izvedbi pa sta se jima pridružila še flavtista Boštjan Gombač in Matej Grahek. V njej je svoje vokalne sposobnosti pokazal Rendla sam ob pomoči Gombačevega glasu. Druga je »100«, ki jo boste slišali proti koncu predstavitve albuma, izvaja pa jo zanimiva zasedba, v kateri se Rendli pridružijo še flavtist Matej Grahek, David Jarh s krilovko, Klemen Repe s pozavno, Blaž Jurjevčič s klavirjem in Aleš Avbelj z basovsko kitaro.
Navkljub takšni raznovrstnosti virov, žanrov in zasedb pa dobimo tekoče potekajoč in dramaturško kompakten album. K temu zagotovo pripomore dobra razporeditev skladb, ki jih izvaja omenjeni matični kvintet z gosti, med katere se potem umeščata improvizacijski miniaturki duetov in obogatitve v podobi prej omenjenih dveh posebnosti. Album pa se potem umirjeno atraktivno, skoraj v komornem vzdušju izteče v še dveh duetih: v »Iz kleti tvoje stare mame« s kontrabasistom in enim najstarejših soigralcev iz neštetih glasbenih situacij Ninom De Glerio in v pesmi »Zvezdna«, v kateri Rendla sede za klavir in z dodatno uporabo reprodukcije različnih zvokov spremlja petje Mike.

Izmed skladb, ki jih še nismo omenili, velja izpostaviti vokalno »Stiska se Pa rada«, izvedeno ob spremljavi bazičnega kvinteta in dveh gostov – violinistov Jelene Ždrale in Klemena Bračka. To je prva izmed dveh, ki ju na tem albumu odpoje Mika, za obe pa je besede prispeval mojstrski pesnik Milan Dekleva.

pripravil Zopran Pistotnik