SAJETA 2010; 30.-31.7. 2010; Sotočje, Tolmin

* Petkov in sploh festivalski head-liner Sajete 2010 je bil Rambo Amadeus. Kar nastop njegovega orkestra uvršča ob bok improvizatorjem in eksperimentatorjem Sajetinega železnega repertoarja, sta že skoraj otipljiva napetost in koncentracija spremljevalnega kvinteta. Mladi in virtuozni trobentač, saksofonist in basist morajo ves čas - kljub temu, da so natrenirali fraze ali osnovni drive - paziti na dirigentske napotke maestra Ramba. Začrtana shema njegovega funka se namreč spreminja glede na trenutni navdih epika Antonija Pušića. Bobnar Bubnjar Trut je po poltretjem desetletju skupne poti že na telepatski zvezi s šefom, klaviaturist pa ob že tako hitroprstem igranju, ki je še tolkalsko funkcionalno, z duhovitimi sampli lovi vokalno linijo. Tukaj jazzovska večplastnost raste iz suverene in duhovite izvedbe, zajedljivih pihalskih linij in abstraktnih solaž na fretless kitari. In seveda iz skladatelja Ramba Amadeusa, ki v isto skladbo preplete Piazzolin hit I've seen this head before in sevdalinko Ruse kose curo imaš. Ali z besedami Tomaža Groma: V rokah takih mojstrov je prav vseeno, katero muziko špilajo. Pušićeva besedila so pa itak stvar za posebno oddajo.

Zadnji festivalski dan je odprla demonstracija tolkalske delavnice Klemna Markelja in predstavitev produkcije letošnje filmske delavnice Jerneja Humarja in Miloša Tomića z več kot domiselno uporabo filmskih postopkov. Sledil je nastop benda Ago Tela & Peter Mihelic. Ago Tela so Dojaja, Octex in Electrosaurus, elektrončkarji, ki si pravijo, da so improvizatorji na digitalnih in analognih aparaturah z muziko, ki sega od ambienta do plesnega techna. Peter Mihelich je v ZDA živeči Ljubljančan, sicer klasični jazzer. Kot gost je v bendu nastopil Salamandrih kitarist Matej Magajne. Velik vprašaj o tem, kaj tovrstna muzika lahko ponudi Sajeti, se podpisanemu do konca izvajanja ni spremenil v piko. V uvodnih minutah je bilo res kar nekaj improviziranja in iskanja, zvočno tkivo je bilo vsaj razgibano, če že ne smiselno in logično. Nato pa je nastopil doma sprogramiran beat in za debele pol ure dušil potrebo po čem drugem. Bas bobenna prvo , ploskanje, činelice in drugi ritmični prispevki so prepuščali kvečjemu deset tonov melodij v pretežno dveh akordih. Tudi ko so se zvočila razredčila in pustila nekaj prostora gostujoči kitari, je ta milozvočno sledila nastavkom, se skoraj razvila v kaj več in že jo je potacalo bogastvo tolkalskih zvokov. Osnovne funkcije - razplesati navzoče - predvajano in izvajano ni izpolnilo. Ali pa ima tri četrt ure basa na prvo lahko kak drugačen namen?

Zaključni nastop festivala je pripadel vojvodinskemu bendu Keckec & Acid Folk Orchestra. Obetali so veliko, ko so na oder razstavili kontrabas, vibrafon in klarinet in zaswingali na tonski vaji. V začetku nastopa je v mešanici waitsovskega bluesa in petrovaradinskega be-bopa čudno kitaranje še delovalo Ribotovsko odštekano. A v nadaljevanju se je izkazalo, da je lepolasi kitarist dobršen del časa le fingiral razdelovanje harmonij in pri tem taval v hrupu ali celo motil izdelana kontrabasista in klarinetista iz legendarne Laboratorije zvuka. Pevčevo pretežno trohejsko in dvotonsko akcentiranje besedil bi bilo sprejemljivo, če bi bil njegov socialni realizem kaj žmohtnejši. Morda pa je vaš kritik le preveč pričakoval, razvajen od prejšnjih izdaj festivala. Ampak ne. Bend si ne bi smel privoščiti po dobre pol ure špila na bisu izvesti dveh pesmi iz glavnega programa in se furati na pevčevo odštekanost in karizmo, ki je - vsaj to poletje - še nima. Morda so spodrsljajčki vojvodinskega benda posledica ekonomskih zakonitosti - še neizdano ploščo je snemalo bistveno več muzikantov, ki bi dokaj zanimiv material utegnili bolj verodostojno predstaviti.

Na letošnji Sajeti se je manj izrazito kot prejšnja leta drenjalo izvirnih in nadpovprečnih muzik. Delno je to gotovo posledica okrnjenega proračuna, delno pa politike prireditelja, ki prostor in čas raje nameni potencialnim presežkom kot ziheraškim festivalskim konjem. Improvizacija in eksperiment se ne moreta vsakič posrečiti, tudi programska ne. Nekoliko trdo pa je v naravno koalicijo hipijev, glasbenih svobodnjakov in inovatorjev zarezala štanca popoldanske klubske elektronike, kao urbane. Verjetno je organizator hotel privabiti na festivalu še nevidene obiskovalce - tako s čili spejsom kot z d.j. ekipo radia MARŠ, katere muzika je redko preplezala letnico 1990. A nič zato, se vidimo naslednje leto.

Pripravil Ivo Poderžaj