Kultura> Teater v eter

Čas za egologijo z Betontanci
Četrtek, 16. 9. 2010

avtor/ica: Pia

Omejena odgovornost Katarine Stegnar, Primoža Bezjaka in Branka Jordana je prinesla preseneteljive učinke.

Skupina Betontanc je v novi gibalni predstavi Tam daleč stran nastopila v omejeni ediciji – kot avtorji in izvajalci so se preizkusili samo trije dolgoletni člani te pri nas že legendarne plesno-gledališke skupine. Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan so tokrat brez režiserja in ustanovitelja Matjaža Pograjca dokazali, da kljub temu da nastopajo kot »privatno podjetje z omejeno odgovornostjo«, kar pripona Ltd. pomeni, Betontancu zelo odgovorno vračajo inovativnost.

Ta Uvod v ego-logijo pa ni egoističen, trije performerji v avtorski seansi ne želijo promovirati sebe kot individuume, doslej skrite v kolektivnem telesu. »Ego-logija« si v predstavi Tam daleč stran zares zasluži tisti »logos«, saj je razprta skoraj znanstveno – performerji skozi mehanizme teatra raziskujejo sleherni ego, obče stanje »človečanstva«. Pri vsem tem pa nikakor niso znanstveno suhoparni, ampak gre za veselo znanost, polno energije in ironije.

Predstava je strukturno razdeljena na dva dela. V prvem se oder šele sestavi, nanj protagonisti postopoma nanesejo kopico škatel, ki služijo kot rekviziti in scena. Trije performerji v nenehnem gibanju ves čas pozirajo in nastopajo v pretiranih pozah, čeprav opravljajo nadvse vsakdanja opravila. So zelo urbani in šik, a njihova življenja so zgolj sežetek prizorov iz reklamnih oglasov.

Nakopičene škatle odlično reprezentirajo kopičenje materialnega. Namesto likalnika na primer Bezjak lika hlače s kartonasto embalažo, na kateri je podoba likalnika, kar ustvarja komičen učinek. Hkrati pa vsa ta embalaža predmetov za množično proizvodnjo in potrošnjo odlično ponazarja, iz kakšnih gradnikov si gradimo življenja.

Med kopico škatel se tri hiperkinetične figure gibljejo zelo spretno, njihovih akcij se občasno polasti koreografija, ki je vizualno učinkovita in hkrati funkcionalna, saj je sočasno tudi v vlogi premikanja scenografije. Mali gospodinjski opravki, jogging, pogovori po mobilniku, osebna higiena – vse to je dinamičen del te koreografije, hkrati pa opravila prežema gledališka veščina, ki spominja na komiko nemih filmov. Nervozni liki se pehajo za vedno novimi materialnimi dobrinami, dejavnostmi za boljše počutje in wellnessom ter polnijo svoja prazna življenja s humanitarizmom. Vse to v iskanju avtentičnosti, ki pa ob vsesplošni gonji, povezani z oglaševalsko industrijo, lahko vodi zgolj v uniformnost, modo, trend.

Polovica predstave vztraja v tovrstni glamurozni kinetičnosti, medtem ko je druga polovica predstave popolno presenečenje, odlično skonstruiran dramaturški šok. Drugi del predstave povzame formo dokumentarnega filma o severnih medvedih – medtem ko poslušamo blagozvočni didaktični glas v »offu«, kostumirani beli štirinožec z naštudiranim medvedjim gibanjem počasi caplja po odru.

Po antropomorfni maniri dokumentarnih filmov, ki igrajo na čustveno noto gledalca, se medvedu Brunu kmalu pridruži še medvedka Tara z rožo v laseh, s katero se karikirano človeško objemata in parita. Seveda sledi tudi naraščaj. Scena, posuta z odpadno plastično embalažo in kopico škatel zdaj postane arktična pokrajina »tam daleč stran«.

Počasni razvoj v slogu dokumentarca drži gledalčevo pozornost kljub banalnosti kostumiranih protagonistov in dolgotrajnosti prizora. Dokumentarna zgodba se seveda dramatično razplete z obvezno uvedbo globalnega segrevanja in drugačnih ekoloških katastrof, ki pomorijo bele medvedke, nam že tako prirasle k srcu. Vse to se pri Betontancih seveda ne zgodi brez ironije. Najditelju poginulih medvedov se na telefon oglasi zgolj vnaprej posneti odzivnik, ki ga skozi postopke pritiskanja primernih tipk vodi do izpisovanja medvedove vtetovirane številke, ki bo služila za stik s posvojiteljem. Očitno sta tudi humanitarizem in prezervacija divjih živalskih vrst zgolj industrija, cvetoča ravno zaradi potrošnje, ki v prvi vrsti ekološke katastrofe ravno povzroča.

Betontančev Tam daleč stran pa nikakor ni moralistična predstava. Po besedah ustvarjalcev gre za generacijsko diagnozo, ta pa je začinjena z odličnim poznavanjem in manipulacijo gledaliških sredstev. Bolj kot poskus razsvetliti in vzgajati ljudi Betontanc cinično in gledališko strnjeno prikažejo stanje stvari, dejstvo sveta, v katerem je cilj predvsem preživeti »kljub vsemu«. Znajti se v tem blodnjaku paradoksov, iz katerega ni izvzeta niti umetnost. Še enkrat pa je treba poudariti, da se vsaj na odru vsi trije avtorji odlično znajdejo.

Ob polarnem mrazu in gledališki bravuroznosti je srh spreletaval Pio Brezavšček.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=24851