Pred četrtkovim nastopom v Kinu Šiška v okviru festivala Mesto žensk poslušamo letošnjo ploščo dvospolnega dvojca Stereo Total. Kako sta po več kot petnajstih letih skupnega ustvarjanja slišati Françoise Cactus in Bretzel Göring, razodeva album ’Baby Ouh!’, ki je izšel pod okriljem plodne nemške založbe Disko B. (v celoti!)
* Dvojec Stereo Total je v letošnjem letu povil že deseti album, ki je ovenčal petnajstletnico izdajanja plošč z naslova tega fenomena. Pred več leti jima je ob boku stala tudi Angie Reed, torej še ena še vedno aktivna zvezda berlinske bolj kot ne lo-fi scene. Francoska hči Françoise Cactus in nemški sin Bretzel Göring pa nadaljujeta po svoji zastavljeni poti in tudi sveži album ‘Baby Ouh!' ne odstopa od te struje, ki sta jo izoblikovala s prejšnjimi izdajami.
Lahko rečemo, da sta Stereo Total še vedno slišati "stereototalovsko", tako kot je Cankar s svojim cankarjanskim delovanjem vzpostavil pojem cankarjanstva. Tako sta se gospodična Cactus in gospodič Göring ponovno izkazala kot odpuljena in čudaška romantika s sarkastičnim uvidom v stvarnost, ki nas obdaja in jo je kdaj laže - predvsem pa tudi bistveno bolj pronicljivo - mogoče opisati prek absurdnih, vendar realnih scen, oseb, odnosov in pojavov. Nekakšna panevropska besedila v nemškem, francoskem in angleškem jeziku so polna pestrega obešenjaškega humorja in besednih iger z otročjimi namigovanji na seksualnost, človeško patetičnost in polna tudi bolj ali manj očitnih aluzij na tuje stvaritve. Na plošči se tako posredno ali neposredno znajdejo Kraftwerk, Pedro Almodovar, Andy Warhol, Gina D'Orio, Udo Lindenberg in še kdo. Komponenta, ki pa dela takšne umotvore še posebej sočne, je vsekakor sposobnost za avtoironijo in nemilo obreganje ob lastno osebnost, njene vzgibe ter pozicioniranost v vsem, kar nas obdaja. Tako tudi ne umanjka sarkastično prevpraševanje njune lastne pozicije ne več ravno najmlajših figur na glasbenem odru, ki v pop kulturi seveda bolj kot vsebino potrebuje formo. Svoje pa vsakič znova naredi tudi naivno nedolžen, vendar hkrati oportunistično zveneč glas gospodične oziroma gospe Cactus in narejeno lahkomiseln vokal gospodiča oziroma gospoda Göringa.
‘Baby Ouh!' je prijeten in nadvse zabaven, vendar pa ne presežen primerek odkačene alterpop scene, spogledujoče se z vsem, kar je trashy, nekonvencionalno, punkish in ekscesno. V sebi nosi poleg francosko-nemškega duha še ščepec japonske vznemirljive čudaškosti. Čez dva dni pa lahko v okviru festivala Mesto žensk preverimo še, kako ta formula funkcionira v živo.
