Utrinki filmskega programa 16. Mednarodnega festivala Mesto žensk in Arthur Penn Ponedeljek, 18. 10. 2010 avtor/ica: Katja in Nina
Temna zvezda 18.10.2010 v poslušanje in branje nudi:
1. Utrinki filmskega programa s 16. Mednarodnega festivala Mesto žensk (Katja Čičigoj)
2. Arthur Penn ter Bonnie in Clyde (Nina Cvar)
ODDAJA V CELOTI!
Lepo pozdravljeni, v današnji Temni zvezdi boste lahko prisluhnili filmskim utrinkom, ki jih je z letošnjega filmskega programa "16. Mednarodnega festivala Mesto žensk" za vas nabrala Katja Čičigoj. V drugem delu oddaje pa smo za vas pripravili krajši memorial Arthurju Pennu in njegovi filmski klasiki "Bonnie in Clyde".
---
Ste že kdaj gledali feministične pornografske filme? Kaj pa otroški film, kjer neizpolnjeno otrokovo željo po obiskovanju pouka uniči bombna eksplozija? Ali film o lepoti umiranja - s srečnim koncem? Ali pa video brez konca, ki ga še vedno sooblikujejo ljudje iz celega sveta? Če ste se v preteklih tednih potikali po Kinodvoru in razstavnih prostorih, ki so gostili letošnji festival "Mesto žensk", ste bili morda deležni teh in drugih izvenžanrskih poslastic.
Filmski program po izboru Vanje Klauđerčić je odprl film, ki je kljub mladosti režiserke Hane Makhmalbaf in izvrstnim otroškim igralcem vse prej kakor klasični, naivni otroški film. "Buda se je zrušil od sramu" je, rečeno brez patetike, ganljiva pripoved o afganistanski deklici Baktay, ki skozi prepreke revščine, zlobe vrstnikov, nerazumevanja odraslih in spolnih konvencij patriarhalne družbe, skuša priti do izobrazbe. Sramovanje kipa Bude zaradi nemogočih družbenih razmer prekine – njegova razstrelitev.
Nasprotno ima veliko bolj optimistično sporočilo nenavaden film "Življenjski znaki" Sophie Deraspe,ki se brez olepševanja spusti v poetiko človeškega telesa v stanjih starosti, šibkosti, bolezni, mutilacije, kar spominja na nenavadne fascinacije Pedra Almodovarja. Mlada prostovoljka brez obeh nog po smrti babice deli trenutke intimnosti z umirajočimi bolniki lokalnega zavoda. Njena odvisnost od te izkušnje pa jo primora k temu, da svoj ranljiv čustveni svet odpre tudi živečim.
Bolj sončna in v bistvu vendarle bolj melanholična je pripoved o izgubljenosti mlade generacije Zahodnjakov v poznih 20., ki skuša pravo pot (neuspešno) najti na Tajskem. Diplomsko delo Sonje Heiss "Hotel Zelo dobrodošli" s sicer manj formalno izpiljeno in bolj dokumentarno estetiko, a podobno lakonično in eliptično naracijo kot Lost in Translation Sophie Coppola, podaja subtilno sliko potovanja kot nikoli dovršenega iskanja samega sebe.
Svojevrstni žanrski oksimoron pa je kolaž "osebnih porno provokacij trinajstih Švedinj" Umazani dnevniki. Mia Engberg je z namero nasprotovanja mačistični logiki pornografije povabila svoje znanke, da same prakticirajo in posnamejo to, kar je zanje najbolj erotično. Za vse tiste, ki so prepričani, da je pornografija eden zadnjih sovražnikov sodobnega feminizma …
Drugače politično angažirana so bila nekatera dela iz sekcije kratkih filmov, ki so se vsa gibala na tanki meji med dokumentarnim in realnim, med teatralnostjo in reportažo. "Neubrano" v istoimenskem delu videoumetnice Manon de Boer, v katerem snema sodobni ples Cynthie Loemij, nastopa na več ravneh. Najprej je to neubranost glasbe in plesa v bližnjem planu plesalkinega obraza v spominjanju gibov. Nato je to neubranost avditivne in dogodkovne ter vizualne razsežnosti: črnina platna ob koncu 3 minutnega filmskega zvitka večkrat prekine tok podob, ki ga lahko zgolj slutimo s pomočjo zvoka. Neubranost se nadaljuje tudi v zaključku – traku ponovno zmanjka, plesalka pa pleše naprej …
Kar preseneti v zaključku filma Charlotte Ginsborg "Čez kosti", pa je prav nepričakovana ubranost dveh ločenih pripovedi – o škotskem tovornjakarju in anglo-nigerijski pevki. Vsak pripoveduje svojo zgodbo, ki se prek nenadejanega srečanja v bazenu preplete in v zaključnem kadru razkrije kot pripoved – za isto mizo.
Nenadejana združitev dveh neznank se zgodi tudi v filmu "Zmenek na Stella-Plages" Shalimar Preuss, ki je posnetek pogovora v telefonski govorilnici med mladenko in neznano žensko, ki misli, da govori s hčerjo. Kaj je igra in kaj realnost? Sorodno vprašanje zastavlja tudi nekoliko problematična forma poetičnega filma "Neljubljeni" danske režiserke Brigitte Staermoese. Avtorica je na poti po Kosovu posnela intervjuje z otroki z ulice, jih dala v obdelavo scenaristu in ob vrnitvi na Kosovo z istimi in drugimi otroki postavila in posnela nastale monologe o revščini in brezperspektivnosti. Poetični humanistični angažma ali problematični paternalizem in viktimizem?
Bolj radikalno angažirani so bili videi po izboru Marine Gržinić, ki že s skupnim naslovom "Rasizem, Evropa, Kapital, Queer" razkriva svojo temo. Film "Sans Papier" Tanje Ostojić in Davida Reicha se na podoben način loteva sorodne teme kot "Poročilo" Nike Autor: z dokumentarnimi izpovedmi nelegalnih priseljencev v nemškem azilnem domu razkriva nehumanost evropskega sistema.
Vprašanja zamegljene percepcije Vzhodne Evrope v očeh Zahodnjakov se loteva film "Čista Svoboda" Marine Gržinić in Aine Schmidt. Tudi ta v usta mladih polaga tuje besede – teoretska izvajanja o gibanjih globalnega kapitala izpod tipkovnice Marine Gržinić – a to stori na jasen performativni način, brez prikrivanja. S svojo formo home-videa in eksplicitnimi referencami pa razkriva vpetost videoumetnosti v kinetiko kapitala.
Interese Zahodnjakov (natančneje avstrijskih bank) v Vzhodni Evropi razkriva tudi film Ise Rosenberg "Espiral. Ples smrti", ki prek rekonstrukcije prvega političnega baleta Kurta Jossa iz 20. let minulega stoletja, vzporeja realnost Weimarske republike z ekonomsko krizo in rastočim nacizmom s sodobnim časom.
Rekonstrukcija je tudi močan videoperformans Ane Hoffman: "Gibanje. Privatizirano." Performans Bruca Neumana "Walking in an Exaggerated Manner in the Perimeters of a Square" postane v njeni rekonstrukciji podoba ujetosti sodobnega človeka v zaprte prostore sistema, ki vase vsrka tudi margino. Avtorica je primorana hojo menjati za živalsko plazenje, v katerem z nanašanjem na sovjetskega umetnika Kulaka prehaja med identitetami spolne delavke, imigranta, homoseksualca, pripadnika manjšine – uprizarja sodobne »Druge« civiliziranega zahodnjaka, ki tega zahodnjaka naposled tudi telesno napadejo. A tudi ta eksces se zdi že inkorporiran v vseobsegajoče telo kapitala …
Na metaravni, torej s svojo formo, pa je performativna videorekonstrukcija Vertovovega Moža s kamero pod taktirko Perry Bard in z naslovom "Mož s kamero: globalni remake", na ogledu na razstavi v galeriji Škuc. Če je sovjetski pionir dialektične montaže želel v svoj objektiv ujeti »življenje samo« socialistične Sovjetske zveze, pa video Perry Bard prav z načinom nastanka ujame »življenje samo« sodobnega globaliziranega sveta.
Prav v tem trenutku se lahko namreč tudi vi odzovete na javni poziv na njeni spletni strani, kamor uploadate lastne posnetke svojega mesta v katerem koli formatu. Te bo nato software zmontiral in sinhroniziral s posnetki Vertovovega filma. Tako nenehno nastaja procesualni video, ki v slogu bliskovite montaže, ki jo je "MTV" prevzel od sovjetskih mojstrov, odraža trenutno stanje sveta. V času globalne dostopnosti videotehnologije se avtorstvo razprši, delo pa postane neskončni fluidni proces …
Utrinke s filmskega programa "16. Mednarodnega festivala Mesto žensk" je za vas nanizala Katja Čičigoj.
---
Če ste v prejšnji Temni zvezdi lahko prisluhnili daljšemu Andrejevemu zapisu o nedavno preminulemu Claudu Chabrolu, se bomo v zadnji etapi našega današnjega druženja spomnili še Arthurja Penna in njegovega prelomnega filma "Bonnie in Clyde" iz leta 1967.
Spričo precej eksplicitne vizualne prezentacije nasilja in bolj ali manj subtilnega namigovanja na spolnost je film pod producentsko taktirko Warrena Beattya le dobro leto dni po sicer postopnem umiku znamenitega »Haysovega kodeksa«, to je skoraj tri desetletja odkrito trajajoče holivudske cenzure, pretresel širšo pa tudi kritiško javnost. Ali, kot je v kratkem odlomku iz intervjuja z Martinom Scorsesejem v celoti dosegljivim na spletnem mestu »YouTube«, povedal Arthur Penn sam:
Vendar Penn, ki je najprej snemal televizijske drame in gledališke predstave, sprva sploh ni želel posneti omenjenega filma. Po vztrajnih Beattyjevih prepričevanjih pa se je le vdal ter se vrgel v delo; več pa v odlomku intervjuja, ki ga v celoti sicer lahko poslušate na spletnem mestu »YouTube«:
Prav z "Bonnie in Clyde" pa se je Penn izkazal za filmarja, ki je znal zelo dobro razbrati zemljevide takratnega duha časa. Pennu je namreč uspelo - tudi z očitnim sklicevanjem na francoski novi val, ki je cvetel med leti 1959 in 1963 – pred gledalca razgrniti nekatere bistvene idejne poteze "kontra-kulture", ob tem pa še naznaniti prihod t. i. "novega Hollywooda" oziroma "ameriškega novega vala".
"Novi Hollywood" ali "ameriški novi val" bi, sklicujoč se na Nöela Kinga, lahko označili za kratko obdobje priložnosti ob koncu šestdesetih in na začetku sedemdesetih let minulega stoletja. Takrat so se namreč pojavili filmi, ki so povezali tradicije klasičnega hollywoodskega žanrskega filma z novimi slogovnimi prijemi evropskega umetniškega filma. Po Baliu pa gre za usmeritev, ki so jo začeli Nicholsov "Diplomiranec", "V nočni vročini«" Normana Jewisona in Pennov "Bonnie in Clyde".
In prav v "Bonnie in Clyde" lahko gledalci prepoznamo številne tehnike, izposojene iz francoskega novela vala, ki smo ga podrobneje že predstavili v eni od lanskih edicij Temne zvezde. Naš filmski pogled ob spreminjanju hitrosti tako sledi mestoma ostrim montažnim rezom, a tudi skrajnim velikim planom, ki nenehno uhajajo izpod jarmov konservativnih družbenih norm. S tem pa - vede ali nevede - izpričujejo tudi sam proces konstruiranja družbeno-kulturnih identitet, seveda ključnih za reproduciranje obstoječih družbenih hierarhij.
A čeravno ima navadno konvencionalni kritiški diskurz pričujoči film za subverzivnega, pri čemer v novovalovski maniri v ospredje postavlja na (konservativni) družbeni rob odrinjene posameznike, "anti-junake", Liora Moriel v eseju "Erasure and Taboo", A Queer Reading of Bonnie and Clyde" opozori na često spregledano vlogo producenta in režiserja. Slednja naj bi si namreč zaradi lažjega trženja filma prizadevala za omilitev prevevajočih seksualnih transgresij v filmu, in sicer tako, da sta gledalčevo pozornost pretresala z vizualnimi elementi precej nazornega nasilja, s čimer pa naj bi ga preusmerila od izrazito svobodomiselnih modelov seksualnih politik.
Prisluhnimo sedaj kratkemu odlomku intervjuja z Arthurjem Pennom - v celoti ga lahko poslušate na spletnem kanalu "YouTube" -, v katerem je spregovoril o zaključnem prizoru iz "Bonnie in Clyde", med drugim pa tudi o vplivu televizijskega medija na njegov snemalni pristop:
Spričo poskusa odvračanja gledalca s formo, ki je sicer že sama po sebi uhajala takratnim formulam in dogovorom zastarelega produkcijskega kodeksa, naj bi Beatty in Penn - kot v svojem eseju piše Moriel - prvotni, izrazito subverzivni scenarij le podredila logiki kapitala. S tem pa sta filmsko naracijo pravzaprav skušala zapreti v okvire heteronomnosti, ki med drugim pomeni tudi to, da kultura vse pomene, čustva in vrednote, kot so ljubezen in socialni odnosi, nalepi na dva spola (Lauretis v Velikonja 2002, 220). Prav na tej točki pa se nam konec koncev razkrije tudi sam odnos med funkcioniranjem kapitala in diskurzom reproduktivne heteroseksualnosti.
S pretiranim, tako rekoč enodimenzionalnim fokusom na vizualne elemente nasilja, mainstream filmska kritika tako spregleda širši, a potlačeni emancipatorni diapazon filma, pri čemer bi bilo v nadaljnji analizi vsekakor potrebno raziskati dinamike odnosov med spolnostjo, nasiljem in kapitalovo logiko reproduciranja. Slednje pa nam bi konec koncev lahko služilo tudi za analizo same kritike kritike družbenih norm in vrednot omenjenega filma kot tudi za analizo samega ustroja ali še bolje, materialnih pogojev »novega Hollywooda«, s tem pa tudi njegove vloge pri konstituiranju novega hollywoodskega pogleda v odnosu do trga umetniškega filma.
Po "Bonnie in Clyde" je Arthur Penn posnel še več kot deset celovečernih filmov, pri čemer je potrebno omeniti vsaj še "Little Big Man" iz leta 1970, "Night Moves" iz leta 1975 ter "The Missouri Breaks", ki je bil posnet 1976. leta. Navkljub notranjim protislovjem in problemom, ki smo jih sicer zelo na hitro izpostavili, pa je z "Bonnie in Clyde" Penn pomagal (iz)brusiti nov filmski pogled, s čimer pa je utiral pot inovativnim ustvarjalnim duhovom, ki so si za kratek čas, v nekakšnem vmesnem prostoru, še pred postfordističnim nastopom prekrivanja filmske podobe in kapitala, izborili umetniško svobodo v sicer neskončnih, fordističnih tovarnah ne tekočega tovarniškega, marveč filmskega traku.
--
Današnjo oddajo sva pripravili Katja Čičigoj in Nina Cvar, v eter pa jo je poslal Primož.
