Kultura> Plesna

10 minut – kam?
Petek, 26. 11. 2010
avtor/ica: Janez Janša

Ker se ansambel EnKnapGroup institucionalizira in postaja tržno zanimiv, nosi odgovornost do ostalih, neprepustnih vrst aktualne odrske produkcije. Soobstoj različnega je, seveda, legitimen, nevarnost se pojavi le tedaj, ko komercialni trendi načnejo zavest o tej legitimnosti, kar ima za umetnost marsikdaj administrativne posledice ...




V Španskih borcih je v sredo po natanko enem letu potekala sodobnoplesna prireditev, ki je zavoljo močne promocije in posledično množičnega obiska, ki ga lahko dosežejo le predstave SNG Opere in baleta, učinkovala kot resnična afirmacija te umetniške zvrsti na Slovenskem. Praznik, torej, v vseh zamolklih pomenih besede.

Gre, kakopak, za koreografski omnibus 10 minut južno v izvedbi plesnega ansambla EnKnapGroup ali EKG, ki se to pot predstavlja v prenovljeni obliki: poleg Luka Thomasa Dunna, Gyule Cserepesa, Lade Petrovski in Ane Štefanec, sta nova člana ekipe še Evin Hadžialjević in Tamás Tuza. Tokratni omnibus je zvrstil pet desetminutnih gledališko-plesnih rezov uveljavljenih sodobnoplesnih ustvarjalcev, in sicer katalonskega performerja Jordija Casanovasa, hrvaškega režiserja Ivice Buljana, ruske koreografinje Olge Pone, venezuelsko-nizozemskega avtorja Davida Zambrana in Beograjčanke Dalije Aćin.

Vseh pet miniaturnih izvajanj, naslovljenih kot Ne skrbi, a bodi pozoren, Lepo je morje izpod Oliba, Točke in ločnice, En dim, eno življenje in Nič več, bi lahko strnili v geslo „lep gib pod lepo lučjo ob lepi glasbi“. Prva vinjeta se je ukvarjala s trenutki pred začetkom predstave, ko nastopajoči izvajajo te ali one zasebne in skupinske rituale. Tovrstna samonanašalnost je po desetletjih uporabe vsekakor izčrpan postopek, ki ob plastičnem, nepoglobljenem podajanju neugledno propade in dolgočasi. Animirati uspe le neobveščeno publiko in je v tem pogledu sramotno reakcionaren.

Buljanova časovnica je sežela karnevalski potencial plesa, ga obogatila s sentimentalnostjo ljudskega petja in predvajane glasbe ter ga s tem servirala v preverjeno sugestivni formi, ki ne razpira drugega, kot le prostor estetskega. Diktat lepote je odzvanjal tudi v tretji plesni miniaturi, tehnično odlični in izčiščeni. Plesalci so vzpostavljali izjemno klinično, matematično hladno okolje, v katerem se niso srečevali kot dejavni, želeči posamezniki, v odnose so vstopali zgolj iz razlogov kompozicije. Nekoliko manj urejeni in rigidni so bili plesalci naposled v Zambranovem komadu, ki je kratkomalo proslavljal trenutke lepega in sproščenega gibanja, plesalčeve užitke, ki pa so zastali na začetku recepcijske poti.

Poslednja kreacija, kratkometražec Dalije Aćin je v nasprotju z drugimi za svoj - pogojno rečeno - izraz koristil predvsem tandem videa in glasbe oziroma zvočnih posnetkov, ki so se v srhljivi poltemi naključno izmenjevali. Video s komajda zaznavno, megleno podobo dveh človeških teles, posnetki telefonske napovedi ure in sporočil na telefonski tajnici ter nepremična telesa v traku rumene svetlobe so strukturirali nekakšno mračnjaško pripoved, katere iztek smo lahko brali v več smereh. Zdi pa se, da navedene slike in akcije niso naperjene k drugemu kot k proizvajanju skoraj žanrskega učinka psiholoških trilerjev. V nadvse stiliziranem paketu, se razume.

Menú 10 minut južno v slovenskem prostoru precej odločno uveljavlja zapostavljeno zvrst plesnega kratkometražca, ki sam po sebi že pomeni formalno in vsebinsko discipliniranje pogojev umetniške produkcije. Obenem pa aktualizacija in realizacija teh pogojev v konkretnem primeru napotujeta na trojno tveganje. Prvič, ker niti eden od petih kosov ne preseže gole pojavnosti plesne veščine in s tem slika precej prozaično, nekritično podobo umetnosti, zastrašujoče disfunkcionalno, ki ni preživela historičnega obrata.

Ker se, drugič, ansambel EKG institucionalizira in postaja tržno zanimiv, nosi odgovornost do ostalih, neprepustnih vrst aktualne odrske produkcije. Soobstoj različnega je, seveda, legitimen, nevarnost se pojavi le tedaj, ko komercialni trendi načnejo zavest o tej legitimnosti, kar ima za umetnost marsikdaj administrativne posledice. Nazadnje se ob videnem izgrajuje obsežna problematika sodobnega plesa kot takega, ki – preprosto rečeno – že dlje časa odgovarja na metavprašanja o tem, ali gibati, koliko gibati, zakaj gibati in eventualno, kaj je tu izraziti.

Petkrat po deset minut zdolgočasena je bila Ana.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=25671