V galeriji P74 se je v četrtek, 25. novembra, odprla razstava z naslovom Bosna in Hercegovina v iskanju izgubljene identitete. Sodobna bosanska video umetnost je bila prikazana v izboru kustosinje Dunje Blažević iz sarajevskega centra za sodobno umetnost. Zaradi dokaj slabe postavitve in pomanjkanja informacij, so video dela ostala neopažena. Razstava ni opravičila obetavnega in lepo dizajniranega vabila. O zelo dobrem dokumentarnem filmu »Diagnoza SBH« bomo rekli več besed kasneje.
Problematika definiranja bosanske identitete in še posebej sodobne umetnosti je lahko občutljiva tema, a nas ne bi smela zapeljati v nekakšno obvezno politično korektnost. Že samo dejstvo, da so organizirali razstavo bosanske umetnosti v sLOVEniji, je bil v bistvu sociološki dogodek, ki nam je lahko o sodobni družbi povedal več, kot to lahko pove sama umetnina.

Razlog, zaradi katerega je razstava v galeriji P74 bolj zanimiva s sociološkega kot z umetnostnega aspekta je v tem, da je razstava simptom diskriminacije in ne krepitve nacionalne identitete. Ker je razstava simptom diskriminacije, je bolj pomembno opisati fenomen diskriminacije, kot razmišljati o umetniških praksah in njihovem morebitnem državotvornem potencialu. Vsak discipliniran in občutljiv razum bi moral biti zgrožen nad dejstvom, da se skoraj istočasno, le nekaj blokov stran, odvijata na eni strani parada elitne bosanske umetnosti in na drugi drama podrejenih članov istega naroda.

Problem diskriminacije Bosancev s strani Slovencev ni enostaven, ni enoznačen oziroma se ne dogaja samo na bazi nacionalnosti, ampak obstaja tudi diskriminacija na razrednem nivoju. Obstaja torej splošna diskriminacija, ki se kaže v tem, da je Bosanec postal tujec v deželi, ki mu je včasih tako rekoč pripadala. Za bivanje v Sloveniji se je prisiljen spoprijeti s celim kupom papiroloških problemov, katerih rešitve pogosto ne najde. Istočasno ima neki Nemec, katerega stari oče je mogoče celo ubijal po Deželi za časa druge svetovne vojne, enake pravice kot neki Slovenec. To dejstvo je vredno poudariti, in to ne zato, da bi koga obsojali, ampak da bi pokazali, kako je pozaba zgodovine selektivna, ko zadeva buržujske subjekte. Instrumenti te pozabe so nesmiselne norme elitistične Evropske unije in te norme obenem legalizirajo diskriminacijo.

Vendar niso vsi Bosanci diskriminirani na enak način. In sicer, slovenska politika ustvarja jaz v notranjosti imigracijskega telesa. Na eni strani so delavci, proletarci, izbrisani, vegradovci, ki jih sistem poskuša maksimalno izkoristi in potem čim prej odstraniti iz družbe, na drugi strani pa država licemerno omogoča dotok družbi »koristnih« ljudi, torej doktorjev, znanstvenikov in inženirjev. Skratka, Slovenija kot vse ostale države Evropske unije prakticira selektivno imigracijsko politiko.

Na prvi pogled bi lahko rekli, da je razstava bosanske umetnosti na Slovenskem del te selektivne imigracijske politike. A temu vendar ni tako. Umetniki so v bistvu onkraj problematike imigracijske politike. Glede na to, da umetnost ne proizvaja direktnega kapitala, ampak ga porablja, umetnostne prakse pogosto služijo le ideologiji kapitala.

Kustosinja Dunja Blaževic je v otvoritvenem govoru z melanholičnim tonom opisovala finančne težave sarajevskega centra za sodobno umetnost, ki tako rekoč životari od projekta do projekta. Hkrati velik del sredstev verjetno prihaja iz Evropske unije. Preden izplača denar, Evropska unija postavi pravila. V tej nepredvidljivi igri po predpisih kulturnih skladov je pomembno izbrati dobro karto. Tako sta v Evropski uniji dobri karti transkulturalnost in ekologija. Zaradi podobnih iger v Sloveniji letos mnogi umetniki odkrivajo, da obstaja – knjiga. V Bosni je očitno že dolgo časa najbolj sigurna karta – bosanska karta.

In tu pridemo do nekakšnega perverznega momenta, in sicer, Evropska unija daje denar za bosansko umetnost, večinoma pod pogojem, da vsiljujejo krepitev bosanske identitete – ki jo ta ista Evropa eksplicitno diskriminira. Takšen paradoks lahko ostane neopazen samo v možganih izpranih z ideologijo o obstoju sodobnega evropskega Ubermenscha (ibermenša). Da bi se bolj slikovito izrazili, bomo vulgarno parafrazirali Bourdieuja (burdjeja) – Bosanec ni Bosanec zato, ker je čevapčiče, ampak je Francoz Francoz zato, ker jih ne je.

Institucije, kot je sarajevski Center za sodobno umetnost, ki igrajo po teh umazanih pravilih, ne smemo dojemati kot nedolžne akterje. Bosanske kulturne institucije živijo od pridobivanja evropskega denarja in s tem samo ohranjajo nehuman elitni kulturni mehanizem, od katerega so na koncu same diskriminirane. Dejstvo, da nimajo alternative, ne zadošča, da bi njihovo dejanje opravičili ali celo hvalili. Na ta način samo sodelujejo v nadaljevanju zgodbe evropskega človeka, ki ne more razviti svoje identitete brez diskriminacije.

Podobne paradokse lahko opazimo v filmu z naslovom Diagnoza SBH, ki je prikazan na razstavi. Film opisuje nadrealistične momente v bosanskem jezikoslovju. V Bosni vsak vsakogar razume, a istočasno se vsi pretvarjajo, kot da se ne razumejo. Bosna je, kot včasih Jugoslavija, verjetno ena od redkih držav, kjer so uspeli priti do tega, da so dialekti proglašeni kot posebni jeziki. Politični procesi, ki poskušajo umetno razviti razlike znotraj enega jezika, niso potreba naroda, ampak instrument politikov za podpiranje sovraštva. Tudi vsiljevanje nacionalnosti ni nikoli potreba naroda, ampak vedno volja politikov. Toliko o iskanju izgubljene nacionalne identitete.

O državotvornem potencialu diskriminacije je razmišljal Andrej Pezelj