AMPARO SÁNCHEZ: Tuscon- Habana (Wrasse, 2010) (ponovitev 19. 12. 2010 ob 00.30) Nedelja, 12. 12. 2010 avtor/ica: Bogdan B
Tucson-Habana je prvi album andaluzijske glasbenice Amparo Sánchez, ki se je na mednarodnem glasbenem prizorišču uveljavila kot liderka skupine Amparanoia. Z njo je v obdobju desetih let izdala sedem albumov in je veljala kot nekakšen ženski odgovor na Manuja Chaa, saj je bila glasba zasedbe latino mestizo z elementi reggaeja in drugih popularnoglasbenih zvrsti. (v celoti!)
*
Tucson-Habana je prvi album andaluzijske glasbenice Amparo Sánchez, ki se je na mednarodnem glasbenem prizorišču uveljavila kot liderka skupine Amparanoia. Z njo je v obdobju desetih let izdala sedem albumov in je veljala kot nekakšen ženski odgovor na Manuja Chaa, saj je bila glasba zasedbe latino mestizo z elementi reggaeja in drugih popularnih glasbenih zvrsti.
Glasbeni preskok v intimnejše vode je bilo zaslutiti po tem, ko je Amparo sodelovala s skupino Calexico na njihovem petem albumu Garden Ruin iz leta 2006. V tem času sta skupini dostikrat nastopili na istih odrih in med Sanchezovo in liderjema Calexico Joeyem Burnsom in Johnom Convertinom se je vzpostavilo pristno prijateljstvo. Tako je Amparo leta 2007 s svojim kontrabasistom Jordijem Mestresom odpotovala v Arizono, v Tuscon, domače mesto Burnsa in Convertina, da bi posnela prvi del albuma. V idejo snemanja je bila vključena tudi odprava v Havano in srečanje z Omaro Portuondo, protagonistko projekta Buena Vista Social Club. To se je dejansko zgodilo in Amparo ter Omara sta skupaj posneli komad La Parrandita de las Santas, Zabava svetnikov.
Čeprav sta med snemanjema pretekli skoraj dve leti, tega na albumu ni niti slučajno začutiti. Njegova največja odlika je prav občutek, da je glasba nastala na nekem slučajnem prijateljskem snemanju, v enem kosu, brez dodatnih nasnemavanj. Za to sta prav gotovo zaslužna Burns in Convertino, ki skupaj s Sanchezovo in Mestresom tvorita jedro vsakega komada. Od enega do drugega vstopajo še glasbeni gosti, pretežno člani Amparanoie in Calexica ter nekaj kubanskih instrumentalistov, ki so popestrili snemanje v Havani. Transatlatnska povezava na relaciji Granada-Tucson-Havana se zdi tako naravna, kot da bi se glasbeniki poznali že vse življenje. In prav vse skladbe na albumu so pomirjujoče in ustvarjalna sproščenost se čuti z vsakim odigranim tonom.
Po burnem glasbenem desetletju je tako vročekrvna Andaluzijka z odločnim glasom pristala v puščavskem zvoku americane, ki ga ni uspela razburiti niti steklenica najboljšega kubanskega ruma. V celoti gledano fina, nepretenciozna muzika za dušo in telo, ki rabi malo miru in samote. Več kot primerno za konec leta na katerem koli koncu planeta. Z izborom 11ih komadov od 14ih, ki jih vsebuje Tucson-Habana, pa se bomo znebili še nekaj nepotrebne sladkobnosti, ki se tu in tam pocedi iz albuma.
