Kultura> Plesna

So iz marsičesa
Ponedeljek, 20. 12. 2010

avtor/ica: Janez Janša

Pod enigmatičnim naslovom Are made of this oziroma poslovenjeno Soiztega se je pretekli petek premierno dogodil projekt v Ljubljani živeče srbske performerke in avtorice Dragane Alfirević. Če se je v svoji lanskoletni stvaritvi Hommage a troìs precej provizorično poklonila gledališkim in plesnim ustvarjalcem, ki so nanjo najmočneje vplivali, je to pot pogumno obrnila v nepredvideno in nepredvidljivo smer performativnega.

Pod enigmatičnim naslovom Are made of this oziroma poslovenjeno Soiztega se je pretekli petek premierno dogodil projekt v Ljubljani živeče srbske performerke in avtorice Dragane Alfirević. Če se je v svoji lanskoletni stvaritvi Hommage a troìs precej provizorično poklonila gledališkim in plesnim ustvarjalcem, ki so nanjo najmočneje vplivali, je to pot pogumno obrnila v nepredvideno in nepredvidljivo smer performativnega.

V belem okolju Plesnega teatra Ljubljana so razporejena štiri telesa – Dragana Alfirević, Esta Matković, Ivan Mijačević in Ma'yaan Danoch -, bela sedežna garnitura, komplet kasetarjev s snemalniki in mikrofoni v desnem zgornjem kotu, vse skupaj pa obkroža scenerija dolgih in širokih belih trakov. Prostor razsvetljuje bela halogena luč, ki pa jo postopoma zamenjajo polni rumeni reflektorji, naredi se dan. Pripomočki za ozvočenje se sprožajo sporadično in prej kot melodije, proizvajajo motnje: hreščanje, piskanje, zvenenje kovine. Prizorišče je teatralno, omogoča vrsto asociacij, ki se večinoma povezujejo v krovni pojem kliničnega, beremo ga kot prizorišče preiskovanja, raziskovanja, proučevanja, zdi se, da bomo spremljali še eno pripoved o medčloveških odnosih. Pa temu ni tako.

Nastopajoči se gibljejo akumulirajoče, čakajo na gibalno iniciacijo, jo razvijejo do crescenda in se zopet povrnejo v prvotno stanje rahlega utripanja v iskanju nove iniciacije. Njihovo gibanje ima pravilo, ki ga gledalec prepozna, a ga ni moč povzeti v geslo. Kot izvajalci ne stremijo k ničemur, temveč se vseskozi prepuščajo toku premene ali bolje rečeno alternacije. V odnosih se srečujejo naključno in se enako naključno razdružujejo, se zatikajo v mikrodrame in naracije, ki so v situaciji nenehnega minevanja in izgubljanja. Ničesar prav zares ne vzpostavijo intencionalno, odrsko dogajanje se poraja enako spontano kot poezija, a se razvija nejezikovno, saj nič od tega, kar se na odru aktualizira, ne pripada določenemu referentu.

Položaj, ki ga sooblikujejo štirje performerji, ne uresničuje natanko postavljene teze. Tako izvajalci kot gledalci smo negotovi glede tega, kaj se pravzaprav dogaja in moramo red pomenov vseskozi osveževati, ga premeščati in se posledično animirati. Dogajanje v dvorani od gledalca zahteva, da se vpne v feedback zanko, da pulzirajočim telesom na odru dovoli učinkovati. Reorganizirati mora svoj pogled na način, da omogoči učinkovati eliptičnosti, izpustom, manku, valovanju razpadanja. Are made of this je zenovski koan, ki uči, naj se ne navežemo na podobo ali pomen: v tem smislu je, kot zapiše že avtorica spremljevalnega besedila Tatjana Tucić, popoln anti-produkt, ni izdelek, namenjen konzumu, pač pa se udejanja le, če z vsem svojim estetskim, pomenskim, fizičnim ali metafizičnim nabojem zgolj rezonira.

Refleksija predstave Are made of this odpira mnogo vprašanj, ki presegajo format recenzije. Najprej se spotaknemo ob poimenovanje konkretnega gledališkega dogodka, ki ga predstava, uprizoritev, projekt, performans ali improvizacija lahko imenujemo le s pridržki. Kako ga namreč poimenovati, če se zaradi svoje strukturne odprtosti umešča v vsakršno opojmovanje, a si ne lasti vseh njegovih predikatov, morda le akcidence? Are made of this se kaže kot preprosta metoda, ki pa se izteka v mobilizacijo vseh sredstev in orodij sodobnega gledališča, plesa in performansa, ne da bi se odločil in pristal na enem samem. Vse so le ovinki na poti brez očitnega cilja.

Odločilno je tudi, da Are made of this uspe prebiti sicer močan reprezentacijski okvir, v katerem se razvija v igro neoznačevanja. Razpira dimenzijo časa, ki ni zgolj redosled intervalov, po katerih beležimo spremembe in s tem zgodbe, ampak se uveljavlja kot kontinuiteta, ki se ne more predati točkovanju. Ta improvizacija – če se le odločimo za ta ohlapni umbrella term – je trajanje: pomeni ravno zato, ker traja. In trajala bi lahko še dlje, prav do trenutka, ko bi dosegla svoj cilj v samouničenju, namesto v aktivaciji stroboskopa in zatemnitvi luči ter se tako v celoti izmaknila dialektiki začetka in konca.

Rezonirala je in še vedno rezonira Ana.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26013