 Kultura> Fine umetnostiZvok na koži
Četrtek, 6. 1. 2011
avtor/ica: Iza Pevec
Ste se že kdaj med govorjenjem dotikali svojega grla in se čudili občutku? Morda ne, skoraj zagotovo pa ste že bili priča tresenju šip zaradi preglasne glasbe. Japonski umetnik Satoshi Morita nas te dni v Galeriji Kapelica s tremi razstavljenimi objekti opozarja na taktilno naravo zvoka. S pomočjo pretvornikov v njegovih objektih zvok vibrira na našem telesu vse do naslednjega četrtka.
Ste se že kdaj med govorjenjem dotikali svojega grla in se čudili občutku? Morda ne, skoraj zagotovo pa ste že bili priča tresenju šip zaradi preglasne glasbe, pa čeprav je bil to le sosed pri rdečem semaforju, ki je svoj omiljeni komad navil do fizične jakosti. Zvok je za tiste, ki nam je fizika kazila povprečje v gimnazijski redovalnici, precej čudna zadeva. Nekaj, česar ne vidimo, pa lahko kljub temu čutimo. Prav fizična razsežnost zvoka pa nam vztrajno polzi iz zavesti. No, morda le nam, ne-naravoslovnim bitjem. Pa vendar – zvok je valovanje in ima prav tako kot druga valovanja lahko fizične posledice - verjetno so nam vsem znani prizori v risankah, ko operne pevke s kakšno arijo lomijo steklo.
Stekla se te dni v Galeriji Kapelica ne lomi, pa ne le zaradi tega ker pričujoča galerija nima oken. Japonski umetnik Satoshi Morita nas na taktilno naravo zvoka opozarja subtilno, in sicer s tremi razstavljenimi objekti. Zgodba gre, da naj bi o omenjeni problematiki umetnik začel razmišljati ob škrabljanju dežnih kapelj na deževnem kampiranju. Razstavljene eksponate, poimenovane »Zvočna kapsula«, »Poslušalna čelada« ter »Dotakni in poslušaj«, druži pretvarjanje zvoka v dotik, ki ga začutimo na koži in ne le z bobenčki, kakršna je naša običajna percepcija zvoka. S pomočjo pretvornikov v njegovih objektih Moritin zvok vibrira na našem telesu. Pravzaprav, na različnih delih našega telesa, vsak izmed razstavljenih objektov namreč na nas trepeta malo drugače.
»Poslušalna čelada« se skladno s svojim imenom osredotoča na zaznavno najpomembnejši del našega telesa - glavo. Tu domujejo vsa čutila: tip, sluh, voh in vid, pa tudi njihov možganski poglavar, v odločitvi za čelado torej leži poudarjanje mnogo-namembnosti tega na-vratnega organa. Hkrati pa je to tudi odločitev za fokus na najpomembnejši del telesa, a z namigom na njegov ne-najpomembnejši čut - tip. Če se svojim glasbenim predvajalnikom priklopite na Moritino čelado, lahko svoje najljubše pesmi tudi čutite in ne le slišite. Vsekakor zanimivo, podpisana bi si želela le nekoliko intenzivnejše izkušnje, saj ob mirnejšem glasbenem okusu od zvoka in tipa ostane bolj ali manj le zvok.
V nasprotju s čelado zvočna instalacija »Dotakni in poslušaj« zaposluje tipično tipalna organa – stopala in dlani. Na »Dotakni in poslušaj« stopimo, se nanj naslonimo, ponovno nataknemo čelado, nato pa se prepustimo slušni in tipni interpretaciji nekakšnega klokotanja. V primerjavi s čelado obiskovalca angažira bolj celostno, vendar nas v svet zvoka in tipa najuspešneje potopi v osrednjem prostoru galerije kraljujoči kokon »Zvočna kapsula«. Slednja je kot najbolj elaborirana varianta ideje pred tremi leti upravičeno požela častno omembo na Ars Elektroniki.
Zanimivo je, da »Zvočna kapsula« ni nastala zadnja, kot bi morda pričakovali, ampak gre obratno pri čeladi za prenos ideje na mobilnejši objekt. Tako kot pri »Dotakni in poslušaj« tudi v kapsuli poslušamo preproste organske zvoke, ki jih je v tem primeru umetnik posnel z mikrofoni nameščenimi na različnih delih svojega telesa. V kokonu zaznavamo zvoke hoje po stopnicah, zunanjega prometa, bitja srca, kuhanja kosila … avtorju pravzaprav zvočno in čutno sledimo pri vsakdanjih opravilih.
Pomemben pa ni le taktilni aspekt, ampak tudi različne perspektive ušesa-mikrofona. Naša slušna realnost se pač vedno konstruira z nivoja ušes, ki se od posameznika do posameznika nekoliko razlikuje, vendar seveda ne tako radikalno kot če bi poslušali s svojimi nogami. Prav to doseže Morita z zvoki, posnetimi z vidika nog, rok, srca in tako dalje. Pod drobnogledom torej ni le naše zanemarjanje fizične plati zvoka, temveč tudi vprašanje izhodišča naše percepcije. Ni kaj, zvok je v resnici izmuzljiv pojav. O izmuzljivosti in nezanesljivostih naših čutov pa se lahko sprašujemo še dlje - vse do vse-razkrajajočega vprašanja: kaj je resnično.
V »Zvočni kapsuli« nas zvok, sneman na različnih položajih, tudi obdaja z različnih mest. Znotraj zapredka se tako izrisuje svojevrstna zvočno-čutna pokrajina, ki najbolj od vseh del razkriva avtorjevo kiparsko izobrazbo – preden se je preselil v Berlin in se vrgel v raziskovanje zvoka, je bil Morita namreč v rojstnem Tokiu deležen klasične umetniške izobrazbe. Mišljenje kiparja je tisto, ki zaznamuje njegovo misel o zvoku kot prostoru, o poslušanju prostora, ko poslušamo zvok. Kiparsko sled razkriva tudi značilno japonski dizajn objektov, pomemben del obiskovalčeve izkušnje, za katerega je Morita poskrbel sam.
Razstava, ki bo v Galeriji Kapelica na ogled še do naslednjega četrtka, je torej še ena v vrsti dogodkov, ki v okviru cikla »Bitshift« že pet let lovijo zvočne robove. Hkrati je tudi še en v vrsti znanstveno obarvanih projektov, značilnih za omenjeno galerijo. O podobnostih in razlikah znanosti in umetnosti bi bilo zanimivo reči še kakšno besedo, vendar bomo to obravnavo prepustili nekemu drugemu času in prostoru. Dodamo naj le, da se v Moritovem projektu stereotipno nasprotna pola sveže družita v preizpraševanju naše percepcije. Zvok ni nikoli le zvok, zvenita umetnost in znanost v en glas.
Zvoka se je dotikala Iza Pevec
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26174
|