 Kultura> PlesnaMeje človeškega sveta (Hanna Preuss - Pobeg Vitruviana)
Torek, 11. 1. 2011
avtor/ica: Sonja Zlobko
Vitruvijec je začrtan s krogom in kvadratom. Po znanih analogijah geometrijska lika simbolizirata tudi nebo in zemljo. Strukturalisti, ki so se ukvarjali z mitologijo, zagotavljajo, da nebo pripada moškemu principu, zemlja ženskemu. Človek se na risbi dotika obeh začrtanih mej. A v plesno-sonorični predstavi Pobeg Vitruviana, vitruvijec preseka začrtane okvire in kaj kmalu zgrmi iz virtualnega prostora na platnu, na oder Španskih borcev. Takrat kot svobodni človek, brez določil meja.
Hanna Preuss je 2006. leta pionirsko predstavila projekt sonoričnega gledališča Sonoria. Ta predhodnik Pobega Vitruvijana je predstavljal preplet intimnih zagonetenk posameznika, z izraznostjo ženske performerke Nataše Burger. Zdaj je bil izhodišče moški, koreograf in plesalec Jordi Casanovas. Kot bi bila v celoti poudarjena dva principa, ženski in moški. Vendar zvočno-svetlobne instalacije v prepletu s plesnimi gibi gledalcu predočijo univerzalno človeško. Meja med moškim in ženskim principom posameznika, če bi človeka razumeli po Jungovo, se zabriše do tiste skrajnosti, da plesalca ni več mogoče videti zgolj kot moškega, pač pa kot vrtoglavi vrtinec čustvenega izraza nekega človeka.
Vitruvijec je začrtan s krogom in kvadratom. Renesančna podoba, prvič upodobljena s strani Da Vincija po Vitruvijanu, predstavlja stično točko med znanstvenim vedenjem in umetnostjo. Po znanih analogijah geometrijska lika simbolizirata tudi nebo in zemljo. Strukturalisti, ki so se ukvarjali z mitologijo, zagotavljajo, da nebo pripada moškemu principu, zemlja ženskemu. Človek se na risbi dotika obeh začrtanih mej. A v plesno-sonorični predstavi Pobeg Vitruviana, vitruvijec preseka začrtane okvire in kaj kmalu zgrmi iz virtualnega prostora na platnu na oder Španskih borcev. Takrat kot svobodni človek, brez določil meja.
Zvok deluje kot prevod notranjega dogajanja. Šumi, brnenje, rahlo potrkavanje pripravljajo gledalca na že skorajšnji trans, v kateremu je težko ostati neanimiran, če ne že kar so-čuten pri razkrivanju predorov in votlin nezavednega. Nikoli čisto izrečeno kaj bi to pravzaprav bilo, a zdi se, da se performer giblje med zmagovitostjo preloma zunanjih omejitev in strahom pred novimi razsežnostmi, včasih praznine. Ravno tako je telesni izraz surov ali subtilen prevod čustvenega dogajanja, ki ga zvok in svetloba dopolnjujeta in oblikujeta.
Takó potikanje po imaginarnih prostorih zahteva od nas tudi osvetlitev, katere mojster je Jaka Šimenc. Plesalec nosi svetlobo s seboj. Osvetljeno je samo njegovo telo ali del tega telesa. Velikokrat nas pospremi kar popolna tema, ki briše meje med odrom in avditorijem. Le malokdaj je gledalcu tekom predstave omogočeno njegovo lastno pozicioniranje v prostoru. Ob pojavi luči pa se ta nedorečenost ne razbremeni. Rišejo se sence na plesalčevemu telesu, ki ga obdaja tema, kot da bi v tehniki chiaroscuro čustvene pokrajine risale brezkončno igro človekove notranje 'luči' in 'sence'.
Zvočno-svetlobna instalacija in performans pa reflektirata hkrati z brezčasnim intimnim dogajanjem posameznika tudi zgodovinsko umestitev človeka. Začenši pri Vitruvijcu, lahko brez zadrege trdimo, da tistega, ki se je ujel v mrežo modernosti. Značilnost takšnega človeka je razpetost med dvema skrajnostima; se pravi med zunanjim tokom normativnih oblik odnosov in na drugi strani osebnih dispozicij. Pobegli Vitruvijan je sicer ubežal uokvirjenosti zakonitosti a naletel na nekakšno zdajšnost spomina, kot bi temu rekel teoretik postdramskega gledališča, Lehmann. To bi natančneje pomenilo, da elementi individualne zgodovine sovpadajo z nekašnimi zgodovinskimi prebliski, kar povzroči vozlanje že znanega ali že izkušenega s pričakovanjem izzida.
Zmedenost, nelagodje ob takšni napetosti, včasih stiski performerja, narekuje predrugačenje percepcije časa. Zanika se zgodovinska linearnost, na katero je v kontekstu čustvenih bazenov Casanovasa kot individuuma povsem nemogoče misliti. Nadomesti jo cikličnost časa. Prav ta omogoči sovpadanje osebnih mitologij s kolektivno zgodovino. To privede performerja do čisto pravih solz izmučenosti. Ob tem zaradi vseh gradnikov predstave sonoričnega gledališča sam kontinuirano izgubljaš občutek globine prostora in nenehno pozabljaš, kje v dvorani se pravzaprav nahajaš. Zatorej je upravičeno trditi, da je bila podrta tudi ločnica med mano in drugim, oziroma med gledalcem in plesalcem.
Večnivojskost predstave povzroči rahlo iritanten občutek, saj preseže kokonsko varnost, ki smo jo vajeni kot gledalci. A izgleda, da je bil to tudi namen. Najbolj očitno se ta sproži z vprašanjem koliko se jok plesalca tiče mene kot gledalca? Ni mogoče trditi zagotovo, a odpre portale čustvenih razdelkov neprijetnosti, distancirane brezbrižnosti, mogoče pri komu celo olajšanja.
Predstava je bila všeč Sonji Zlobko.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26234
|