Zapovedana poslušnost ali celo ubogljivost oblasti rojeva konformizem. Eden od razlogov za ubogljivost je socialni strah ponižanih v skoraj celotni družbeni piramidi. Vseeno pa je na nekatera stanja treba povzdigniti svoj glas v upanju, da je v razmerah, ko je v družbi preveč kritiške tišine, morda slišen tudi glas vpijočega v puščavi.
Ni treba, da nezaželeni govor kaznuješ z likvidacijo ali zaporom, že ustrahovanje je destruktivno in učinkovito. Strah naj ne bi bil nikoli gospodar, ravno tako pa ne praksa izključevanja drugače mislečih ter ljudi z neodvisnim stališčem in mnenjem. Instrumentalizacija ali oblastniško izkrivljanje resnice kljub vsem tovrstnim praksam iz bližnje ali daljne preteklosti ni in ne more biti v interesu civilne družbe in javnosti.
Porodi se vprašanje. Kaj torej storiti, ko se po tvojem mnenju dogajajo krivične stvari? No, ena od možnosti je seveda protest.
Zelo posplošena definicija pravi, da je protest izraz reakcije na neko situacijo ali dogodek, zato se je skozi zgodovino razvilo več vrst protestov. Na vprašanje, kaj si študentje predstavljajo, ko zaslišijo besedno protest, smo šli iskat odgovore na ljubljanske ulice. Študentje so podajali najrazličnejše zanimive odgovore, pri oblikah protestov pa so se navezovali večinoma na tiste, ki so se dogajali pred našim dragim parlamentom. Pa poslušajmo njihove izjave:
