Potem ko je prvotni predlog družinskega zakonika vlada decembra 2009 poslala v parlamentarno proceduro in se je razprava končala ob tretjem členu, so vodje koalicijskih poslanskih skupin v petek z državno sekretarko na ministrstvu za delo Anjo Kopač Mrak govorili o najbolj izpostavljenih členih predloga. Na ministrstvu so tako v ponedeljek predstavili novo različico predloga zakonika, ki tretji člen, ki izenačuje zakonsko zvezo in družino z istospolnimi zvezami, korenito spremeni. Pri spremembi je prišlo do velikega političnega popuščanja, saj nov predlog istospolnim partnerjem omogoča posvojitev otroka le v primeru, če je eden od partnerjev otrokov biološki starš. Istospolna partnerja tudi ne bi mogla skleniti zakonske skupnosti, ampak le partnersko.

Zanimivo je, da je trenutna vlada na kompromise začela pristajati ravno pri zakonu, ki se tiče osnovnih človekovih pravic - ne pri zakonu o malem delu, ne pri pokojninski reformi in tudi ne pri zakonu o Radioteleviziji se vlada ni spuščala v takšna politična popuščanja. Iz vrst največje koalicijske stranke je bilo slišati, da si ne želijo spet novih referendumov, vetov in podobnega. Strah je najverjetneje tudi upravičen. Če bi do referenduma o novem družinskem zakoniku prišlo, bi ta po vsej verjetnosti padel. V Dolini Šentflorjanski je namreč boj proti drugačnosti formalno vedno bolj populističen in agresiven ter s tem tudi uspešen.

Diskurz o gejevski in lezbični tematiki poteka na vedno bolj predvidljiv način, ki ga lahko pri frustriranih aktivistih opazimo pravzaprav po celotnem svetu. Provokacija vodje civilne iniciative „Za družino in pravice otrok" Aleša Primca, sicer enega izmed najglasnejših nasprotnikov novega družinskega zakonika, ki je na razpravo v državni zbor prinesel šahovsko uro, s katero naj bi odmerjal čas, ki sta ga za razpravo dobili obe strani, je le pika na i njegovim izjavam, ki mnenja strokovnjakov označujejo za kvazi-znanost. V tem je sumljivo podoben nemškemu politiku in pisatelju Thilu Sarrazinu, ki se ni strinjal s konsenzom trenutne stroke in je znanstveno teorijo o neumnosti migrantov spackal skupaj kar sam. Kar je tukaj posebej zaskrbljujoče, je, da pavšalne teorije, ki se opirajo bolj na čustva kot na razum, potegnejo za sabo več ljudi kot bolj eksaktna znanost.

Zavod 24kul.si je za svojo kampanjo množičnega pošiljanja pisem proti predlogu zakonika na svoji spletni strani objavil kontakte predsednika države, predsednika vlade, poslank in poslancev, ministric in ministrov ter nekaterih drugih državnih uradnikov. Po začasni odločbi informacijskega pooblaščenca so s spletne strani sicer umaknili elektronske naslove, vendar problem ni v objavljanju bolj ali manj znanih kontaktov, ampak v koncentraciji predsodkov polne politične akcije na nekaj določenih posameznikov. Seveda pa je retorika po vsaki omejitvi, opozorilu ali celo zgolj nasprotnemu mnenju, ki leti na tako imenovane borce za naravno vzgojo, enaka. Nekdo - najverjetneje gejevski lobi - je nestrpen do heteroseksualnih parov in diskriminira heteroseksualno družino kot takšno. Podobno stokanje se sliši iz vrst neonacistične mladine. Po njihovem mnenju je namreč danes manjšina diskriminatorna do večine in vse preveč smo tolerantni. Vendar je ravno heteroseksualni Slovenec kot večinski prebivalec te države tisti, ki uživa največ družbenih privilegijev in pravic.

V oči bode tudi dejstvo, da ni več politične sile, ki bi zastopala interese LGBT skupnosti. Z izjemo Liberalne demokracije Slovenije namreč nobena izmed koalicijskih strank popravljenemu predlogu zakonika izrecno ne nasprotuje. Kljub nekaterim strokovnim razpravam o predlogu družinskega zakonika se je v javnosti veliko bolj udomačila razprava na gostilniški ravni, kakršna je bila recimo tista v sicer že pokojni oddaji na POP TV. Tako teze, kot je denimo ta, da je vzgoja otroka s strani homoseksualnega para nenaravna in za otroka škodljiva, med ljudmi dobivajo vedno večjo težo, saj so vedno večkrat ponovljene, hkrati pa se ustvarja vtis, da nasprotna stran nima odgovora.

Vendar problem ni v odgovorih, ki jih akademska sfera premore, ampak v tem, da homoseksualni pari nimajo več političnega zastopstva. Če pri tem ena za drugo odpovedujejo liberalne stranke, kdo bo sploh še stopil na njihovo stran? V javnih razpravah se najbolj izpostavlja dobrobit otroka, kar je zagotovo temeljno in najpomembnejše pri celotni stvari, pozablja pa se, da se ljubeče okolje, ki je za razvoj otroka eden od najpomembnejših dejavnikov, ustvarja skozi ljubečo družbo in ne skozi sovražno izključujočo in ignorantsko, v kakršni živimo sedaj.

Na to, da bo slovenske volivce srečala pamet in bodo na pomembne spremembe, kot je nov družinski zakonik, gledali kritično in ne skozi očala polna neutemeljenih predsodkov, je najbrž nemogoče računati. Tudi na to, da se bo širša javnost zanimala za razpravo med strokovnjaki in ne le za tisto med kleriki in estradniki, kot kaže tudi ne. Če je popuščanje vlade v tem primeru politično pametno dejanje ali ne, je druga zgodba, vsekakor pa družinski zakonik ne bo zadovoljil nobene strani. Istospolna skupnost se bo počutila izigrano, opozicija pa si bo lahko vseeno nabirala politične točke pred volitvami. Morda je na koncu manj diskriminatoren zakon največ, kar lahko v tem trenutku dosežemo. Morda je popolna odprava diskriminacije za takšno družbo nasploh nedojemljiva. Žal pa je na tak način nemogoča tudi vzgoja, ki bi nekoč rodila prijaznejšo in boljšo družbo.

Komentiral je Božidar.