Kultura> Kinobar

Črni labod: psihoza v rožnatem
Torek, 1. 2. 2011

avtor/ica: TisaV

Darren Aronofsky se je s psihološkim trilerjem »Črni labod«, podal v rivalsko, mazohistično in s perfekcijo obsedeno ozračje prestižnega newyorškega baleta. Podobnost z "Rokoborcem" iz 2008 ni naključna. Sam Aronofsky pravi, da sta filma med seboj močno povezana, saj je bila njegova izvorna ideja posneti film, v katerem se zaljubita rokoborec in baletka. Ker sta si temi zaslužili ločeno obravnavo, sta kasneje nastala dva filma, oba pa sta ostala močno zaznamovana z režiserjevo obsesijo s fizičnim.

Darren Aronofsky, ameriški režiser, ki je leta 1998 debitiral s celovečercem »Pi«, leta 2000 občinstvo šokiral z odvisniško dramo »Rekvijem za sanje« in ponoven veliki met dosegel z »Rokoborcem« leta 2008, se je s svojim zadnjim filmom, psihološkim trilerjem »Črni labod«, podal v rivalsko, mazohistično in s perfekcijo obsedeno ozračje prestižnega newyorškega baleta.

Podobnost med »Rokoborcem« in »Črnim labodom« ni naključna. Sam Aronofsky pravi, da sta filma »Rokoborec« in »Črni labod« med seboj močno povezana, saj je bila njegova izvorna ideja posneti film, v katerem se zaljubita rokoborec in baletka. Ker sta si temi zaslužili ločeno obravnavo, sta kasneje nastala dva filma, oba pa sta ostala močno zaznamovana z režiserjevo obsesijo s fizičnim.

Na videz zelo različna športa imata seveda skupni imenovalec, saj je sublimnost baleta stvar odra, ki iluzijo breztežnosti ohranja vse dokler ne pade odrska zavesa. V realnosti gre tudi tu za enega najbolj krutih, krvavih in brezkompromisnih športov. Čisto dobesedno, saj protagonistka Nina zaradi glavne vloge začne razpadati tako fizično kot tudi mentalno.

Perfekcija je pač nekaj, kar terja krvav davek. In pot do nje je kruta, naporna in boleča, še posebno, če se jo spravi zasledovati »control freak«, kot je Nina. Priprava na vlogo predstavlja enak masaker, kot ga predstavlja baletkino uplesavanje novih baletnih copat. Trganje notranjosti in lomljenje ter rezanje podplatov so nujni zato, da baletni copati postanejo nosljivi. Pravzaprav so najboljši, ko ujamejo pravo razmerje med zategnjenostjo in sproščenostjo, kar seveda velja tudi za Ninino vlogo.

Ninina železna disciplina in izpiljena tehnika, ki sta motivirani z željo po popolnosti, namreč zadoščata le kriterijem vloge belega laboda. Po naročilu umetniškega vodje Thomasa pa mora Nina za doživet ples črnega laboda razviti tudi svojo temnejšo plat.

Vzporednica med krhko Portmanovo v vlogi nedolžne balerine Nine in tragično junakinjo labodjega jezera Odette je seveda zelo očitna. Prav tako je zelo ilustrativen njen kontrapol, ki ga predstavlja senzualna Mila Kunis v vlogi provokativne balerine Lilly, ki zastopa temačno stran junakinje Labodjega jezera, demonsko Odille.

Toda pri očitni ločitvi karakterjev in baletnih vlog se režiserjevo vrtanje v psihološko strukturo protagonistke šele dobro začne. Deviška Nina, ki ji je bila dodeljena tako vloga nedolžne Odette kot tudi vloga demonske Odille, mora za popolno uprizoritev labodje kraljice raziskati in razviti svojo skrbno potlačeno ženskost.

Če Odette iz rok zlobnega Rothbarta lahko reši samo prava ljubezen, je Ninina pot iz infantilne šibkosti mogoča samo prek neobhodnega spolnega prebujenja. In ker je spričo Ninine oblastne matere, ki hčerko vztrajno infantilizira, seksualna revolucija precej otežena, se v imenu postavitve popolnega baleta za glasnika Ninine osvoboditve okličeta kar umetniški vodja Thomas in soplesalka Lilly.

Z inkorporacijo temne plati se začnejo tudi Ninine halucinacije in prehod v psihozo. Ninina osebnost namreč začne razpadati, zato da bi lahko zajela seksualni pol, ki ga zahteva vloga črnega laboda. Fragmentacija se počasi stopnjuje in svoj vrhunec doživi na dan premiere, ko se meja med Nino in njeno tekmico Lilly dokončno zabriše. Lilly postane del Nine, hkrati pa postane tudi notranji sovražnik in rival, ki ga je potrebno uničiti.

Ko se po Nininih žilah končno začne pretakati kri črnega laboda, se njegova destruktivna plat manifestira v vsej svoji diaboličnosti. In psihološka preobrazba se - vsaj v Ninini glavi - začne tudi na ravni telesnega. Tako Aronofsky ob koncu filma postreže z dvobojem, ob katerem bi obnemel celo sam Peter Iljič Čajkovski.

V zadnji vrsti sta Aronofskega občudovala Peter Iljič in Tisa V.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26470