 Kultura> HumanistikaNemočne besede ali Težave meščanske jezikovne metafizike
Četrtek, 3. 2. 2011
avtor/ica: Andrej Pezelj
Francoska filozofinja Sarah Kofman v svoji knjigi Zadušene besede, izdane pri založbi Hyperion, s poetsko-filozofskim načinom pisanja, zagovarja tezo, da o Auschwitzu in po Auschwitzu ni mogoča več nobena pripoved, če pod pripovedjo razumemo pripovedovanje zgodovine dogodkov, ki ima smisel.
Francoska filozofinja Sarah Kofman v svoji knjigi Zadušene besede, izdani pri založbi Hyperion, s poetsko-filozofskim načinom pisanja zagovarja tezo, da o Auschwitzu in po Auschwitzu ni mogoča več nobena pripoved, če pod pripovedjo razumemo pripovedovanje zgodovine dogodkov, ki ima smisel. Auschwitz je za Kofmanovo absoluten dogodek, v katerem se človeška vrsta prelomi na dvoje. »Po Auschwitzu«, pravi Kofmanova, »vsi ljudje, Judje in Nejudje, umirajo drugače, ne umrejo resnično, preživijo smrt, kajti, kar se je uresničevalo tam, ne da bi se dogajalo, smrt v Auschwitzu, je bilo slabše kot smrt.«.
A vendar se ravno ta horor Auschwitza, ta sramota evropskega ljudstva, v pisanju Kofmanove sublimira, razpada, oddaljuje in bralec ima občutek, da postaja to, kar ravno nikoli ne bi smel postati – mit.
Sama avtorica pravi, da je zgodba o Auschwitzu nepredstavljiva. V knjigi je zapisano, da je beseda »nepredstavljivo« najudobnejša beseda in da zaradi svoje praznosti ščiti. Vendar, nepredstavljivo je tu v perspektivi sredstev, s katerimi lahko razpolaga meščansko leposlovje. To meščansko leposlovje, če sledimo stilu Sarah Kofman, hoče za vsako ceno horor Auschwitza prikazati v besedah, v lepo napisanih besedah. A je takoj očitno, da je ta misija obsojena na propad, saj odnose v tem hororu holokavsta pogosto izraža s pomočjo metafizičnega jezika, ki ne more kaj dosti povedati.
Dejstvo, da je nekaj nepredstavljivo, in še posebej nepredstavljivo skozi sredstva leposlovja, pa nas ne sme odvreči od poskusa razumevanja. Če dogodek kot je Auschwitz sublimiramo skozi poetičen jezik kot to dela Sarah Kofman, potem obstaja nevarnost, da se ta dogodek odlepi od naše zavesti, naše zgodovine, in da ostane viseč nad nami, kot da nam samim ne bi pripadal. Ta dogodek je potem »onkraj« zgodovine.
Knjiga Zadušene besede je razmišljanje o usodi avtoričinega očeta, ki je umrl v Auschwitzu, a je obenem nekakšen hommage [moaž] Mauriceu Blanchotu [Mauris Blanšo] in Robertu Antelmu [Antelm] ter se z njunimi misli nenehno prepleta. Včasih do te mere, da avtorica niza citate brez kakršnegakoli pojasnila. Po mnenju teh dveh avtorjev je problem zgodbe po Auschwitzu v tem, da bo vsaka pripoved, ne glede na to, kdaj je napisana, odslej iz časa pred Auschwitzom. Smiselna pripoved je torej vedno navezana na obdobje pred Auschwitzom in če to obdobje imenujemo »Idila«, je pripoved o Idili nesmiselna, ker po izkušnji Auschwitza vemo, kako se ta Idila konča.
A ni treba pozabiti, da je ta idila (malo)meščanska in da je stil, ki ga uporablja Sarah Kofman, ravno stil te družbe. A ni to mogoče razlog, da jeziku spodleti v opisovanju lastne grozote?
Poglejmo, kako je strukturirana misel v knjigi. Ob razmišljanju o Blanchotovem brisanju besede »pripoved« iz svojih besedil, Kofmanova v fusnoti opozori, da je za Adorna po Auschwitzu še vedno mogoče pisati pesmi, če so razumljene kot izraz trpljenja. Kofmanova ima torej na eni strani Blanchota, ki ukinja izraz pripoved, in na drugi Adorna, ki to možnost pušča le poeziji. Misel Kofmanove se vedno giblje med tema dvema ontološkima rešitvama: v eni sploh ni mogoče pripovedovati, v drugi je to možno samo skozi poezijo.
Kako meščanska dilema!
Problem je v tem, da avtorica postavlja meščansko poezijo in pripoved kot absolutno izraznost človeka, kot esenco človeka, in se potem sprašuje, prvič, kako takšno poetsko bitje povzroči takšno grozoto, in drugič, ali je zaradi tega pripoved sploh mogoča. Lahko bi rekli, da so bila v svetu Kofmanove vsa bitja najprej pesniki in se je potem zgodil nekakšen preobrat, kjer so eni znoreli in postali krvniki, drugi pa žrtve, ki se niso zavedale realnosti. Nedorečenost avtoričinega jezika je najboljši dokaz, da se s stilom obseden, pod vsako ceno harmoničen in lažno vzvišen jezik, ne more izogniti tavtologiji. Tako nastanejo fraze kot: odnos brez odnosa, ječa ni ječa in tako naprej.
Kofmanova pravi, da je njen oče umrl zato, ker je bil Žid. Takšna trditev pa je samo en del resnice, ki s fokusiranjem na žrtev zamegli vlogo krivca. V knjigi Zadušene besede so oficirji SS-a prikazani, kot da sploh ne bi bili del takratne družbe, kot da sploh ne bi bili ljudje. Ti liki postanejo abstraktni, tako kot Auschiwtz, vegetirajo nekje v metafizičnem limbu, shranjeni v brezčasnem in brezprostorskem svetu.
Če sledimo razmišljanju Gunthera Andersa, prav tako Žida in velikega misleca 20. stoletja, vidimo, da v zgodovinskih socioloških momentih, v takratni družbeni strukturi, ki je povzročila to grozoto, ni bilo nič metafizičnega, nič sublimnega. Anders tako pravi, da je bil namen Hitlerjeve nacional-socialistične ideologije izbrisati vsako razredno zavest. In ta ideologija je bila tako uspešna zato, ker je milijonom frustriranim, žrtvam sistema, brezposelnim proleterjem in proletariziranim malomeščanom, ponudila skupino ljudi, do katerih so se lahko počutili nadrejene. Anders zaključuje, da »če Židov ne bi bilo, bi si jih Hitler izmislil.«
Razlika med Kofmanovo in Andersom je podobna tudi glede kritike Heideggerjeve vloge v nacistični Nemčiji. Kofmanova se čudi, kako se je lahko tako velikemu umu zgodil takšen lapsus, Anders pa ugotavlja, da glede na Heideggerjev malomeščanski karakter, za katerega je svet bil omejen na prostor med Freiburgom in vikendico v Schwarzwaldu, to sploh ni bilo presenetljivo. Razlika med tema dvema avtorjema je v tem, da Kofmanova hoče opisati, Anders pa hoče razumeti.
Ravno zato, ker je Kofmanovi bolj pomembno opisovanje, kot razumevanje, ji njena misija spodleti. Sublimno opisovanje velikih napak družbe postavlja te napake v oddaljen in varen prostor. Tudi zaradi takšnega mišljenja je danes mogoč razvoj fašističnih politik večine držav Evrope. Napaka, shranjena v področje mita, odpira družbi velik manevrski prostor, v katerem bo fašizem še dolgo naraven, preden se bo začel razumeti kot anomalija.
O težavah meščanske jezikovne metafizike je razmišljal Andrej
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26520
|