Začnimo s formalnimi podatki. Državni zbor je v ponedeljek sprejel Deklaracijo o položaju narodnih skupnosti pripadnikov narodov nekdanje Jugoslavije v Sloveniji. Za Deklaracijo je glasovalo 63 poslancev, med katerimi najdemo poslance koalicijskih strank, nepovezane poslance, poslanca italijanske in madžarske narodne skupnosti in člane opozicijske Slovenske demokratske stranke. Proti Deklaraciji so pričakovano glasovali trije poslanci Jelinčičeve stranke, medtem ko so člani Slovenske ljudske stranke svoje nasprotovanje Deklaraciji izrazili z volilno abstinenco. Deklaracija o položaju narodnih skupnosti je političen dokument, ki slovenskim državljanom albanske, bošnjaške, črnogorske, hrvaške, makedonske in srbske narodne skupnosti na deklarativni ravni priznava kulturne, jezikovne in zgodovinske pravice. Pogoje za ohranjanje teh posebnosti pa mora ustvariti država s svojimi institucijami.

Kaj deklaracija konkretno prinaša? Poleg deklarativnih zapisov o odgovornosti Republike Slovenije pri ustvarjanju pogojev za ohranjanje in razvoj identitete vsakega naroda je v deklaraciji zapisano, da državni zbor posebej priporoča vladi, da ustanovi posebno posvetovalno telo Vlade Republike Slovenije – Svet. Ta svet, ki bi mu predsedoval minister, pristojen za kulturo, podpredsednik pa bi bil iz vrst predstavnikov narodnih skupnosti, bi omogočal predstavljanje in zagotavljanje uresničevanja interesov teh narodnih skupnosti, njihovih pripadnikov in Republike Slovenije.

Deklaracija večjih konkretnih posledic torej nima, kar priznava tudi naš prvi sogovornik, predlagatelj pobude in poslanec Socialnih demokratov Miran Potrč. Za deklaracijo pravi, da je:



S tem se strinja tudi varuhinja človekovih pravic Zdenka Čebašek Travnik, ki sicer deklaracijo vidi kot korak naprej. Njena inštitucija je v preteklosti sicer večkrat spodbujala k sprejemu dodatnih ukrepov za razvoj in ohranitev identitete različnih narodnih skupnosti v Sloveniji:



Za stališče o deklaraciji smo prosili predsednika bošnjaške kulturne zveze in predstavnika Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji Fahira Gutića:



Deklaracija pa je bila deležna tudi kritik tako dveh omenjenih parlamentarnih strank kot tudi zakonodajnopravne službe državnega zbora. Ta med drugim - poleg na določene čisto tehnične podrobnosti samega besedila - opozarja tudi, da je varstvo pravic narodnih manjšin ustavna materija. Ustava tako posebne zaščite drugih narodnih skupnosti ne predvideva. Poleg tega zakonodajnopravna služba državnega zbora poudarja, da so splošne pravice individualnim pripadnikom narodnih skupnosti že zagotovljene v ustavi, in sicer v 14., 61., 62. in 63. členu, prav tako pa mora država izpolnjevati določene obveznosti pri varstvu narodnih skupnosti že na podlagi veljavnih mednarodnih pogodb, zlasti na področju kulturnega sodelovanja.

Manj artikulirano kritiko so podali tudi v Slovenski ljudski stranki, v kateri se sklicujejo predvsem na ustavo. Več nam je povedal Janez Ribič iz poslanske skupine SLS:



V SLS sicer pravijo, da deklaracije niso podprli, češ da bi moralo biti to področje urejeno najprej v ustavi. Kljub temu pa je na vprašanje, ali podpirajo omembo teh narodnih skupnosti v ustavi, Ribič odgovoril, da v stranki nimajo izdelanega mnenja o tej temi. Poleg tega bi po moral biti njihovem mnenju najprej izboljšan položaj Slovencev v sosednjih državah, šele nato bi se urejal položaj drugih narodnih skupnosti v Republiki Sloveniji:



V največji opozicijski Slovenski demokratski stranki so sprva trdili, da deklaracija v takšni obliki ni potrebna, vendar so mišljenje spremenili po sestanku s predstavniki Zveze zvez kulturnih društev konstitutivnih narodov in narodnosti nekdanje SFRJ v Sloveniji. Poslanci SDS so tako večinsko glasovali za sprejetje deklaracije. Poslanec Aleksander Zorn je tako njihovo podporo na seji državnega zbora 1. februarja utemeljil z besedami, da je deklaracija humanitarni in civilizacijski akt. Pri tem je zanimivo, da je SDS v nedavni kampanji proti zakonu o RTV ostro nasprotovala členu zakona, ki je predvideval dodatne programske vsebine, ki bi bile namenjene narodnim skupnostim narodov bivše Jugoslavije v Sloveniji. Pozive k tem vsebinam so v SDS označili za nepotrebno obujanje jugonostalgije, hkrati pa opozarjali, da bi to, kot so rekli, odprlo Pandorino skrinjico zahtev tudi pripadnikov drugih držav, tudi držav Evropske unije, in zahtevali svoje programske vsebine.

Fahira Gutića smo soočili s to diskrepanco v stališčih SDS in ga prosili za komentar, a je bil Gutićev odgovor spravljiv:



V luči popolnoma kontradiktornih stališč SDS glede zakona o RTV in omenjene deklaracije lahko upravičeno sklepamo, da so v Slovenski demokratski stranki deklaracijo podprli ne zaradi civilizacijskih vidikov, temveč zgolj zato, ker deklaracija sama za razliko od zakona o RTV ni zakonsko obvezujoča.

Obstajajo pa tudi pomisleki glede namenov koalicije s to deklaracijo. Potrča iz Socialnih demokratov smo vprašali, ali je deklaracija znak politične zrelosti:



Omenjeni pomisleki se sicer nanašajo na zavedanje Republike Slovenije, da je treba izboljšati odnos do teh narodnih skupnosti. Postavlja se vprašanje, ali je bila deklaracija sprejeta samoiniciativno in kot posledica politične zrelosti ali zaradi pritiskov iz tujine. Tudi v sami razlagi deklaracije je zapisano, da je ta potrebna tudi zaradi priporočil Sveta Evrope, Organizacije Združenih narodov, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, Evropske unije in ne nazadnje tudi domačega varuha človekovih pravic.

Vrnimo se k strahovom SDS glede Pandorine skrinjice. Zdaj, ko je deklaracija sprejeta, je iz nje upravičeno prvo izskočila nemška narodna skupnost v Sloveniji. Govorili smo z Augustom Grilom, predsednikom Društva Kočevarjev staroselcev:



Današnji Kultivator lepo zaključi misel varuhinje človekovih pravic:



Kultivator sta prispevala Boris in Igor.