Politika> OFF Poročilo

KAKO ARABSKE VSTAJE VKLJUČITI V STARI REŽIM
Četrtek, 24. 2. 2011

avtor/ica: Luka T.

Stranka Zares je v prostorih Gospodarske zbornice organizirala okroglo mizo, ki so ji sami nadeli poetičen naslov Novo jutro na jutrovem. Beseda je tekla o ljudskih vstajah v arabskih republikah, sogovorci pa so želeli interpretirati njihov pomen za evropsko zunanjo politiko in predvideti odnose z novimi strukturami moči, ki se bodo morale šele vzpostaviti v državah, ki za nas predstavljajo pomemben vir nafte ali ležernega počitnikovanja.

Stranka Zares je v prostorih Gospodarske zbornice organizirala okroglo mizo, ki so ji sami nadeli poetičen naslov Novo jutro na jutrovem. Beseda je tekla o ljudskih vstajah v arabskih republikah, sogovorci pa so želeli interpretirati njihov pomen za evropsko zunanjo politiko in predvideti odnose z novimi strukturami moči, ki se bodo morale šele vzpostaviti v državah, ki za nas predstavljajo pomemben vir nafte ali ležernega počitnikovanja.

Dogodek je moderiral predsednik državnega zbora Pavel Gantar, ki je kot pomemben vzrok za vstaje izpostavil dvig cen hrane, ki na svetovnih borzah seveda kotirajo v ameriških dolarjih, a je poudaril, da to ni poglaviten razlog. Sogovorci so zato korektno sledili njegovim smernicam in niso odpirali bolečih vprašanj, ki bi dolar osvetlila v njegovem privilegiju svetovne rezervne valute kot ključni instrument neokolonialistične oziroma neoliberalistične politike.

Zunanji minister Samuel Žbogar je spregovoril o propadlih načrtih integracije severnoafriških držav v Evropsko unijo prek sestrske Sredozemske unije. O slednji je bilo v preteklosti malo slišanega, pod vprašajem pa je tudi njena prihodnost, če prevladujoči instrumenti ne bodo vzpostavili primernega okvirja za njeno realizacijo.



O podobnem je spregovoril tudi filozof Slavoj Žižek, ki je pravilno identificiral vakuum moči, s katerim se zdaj sooča zahodna zunanja politika. Momenta ljudskih vstaj v arabskih republikah po njegovem mnenju ne gre mešati z barvnimi revolucijami, ki so se zvrstile v deželah, kjer imajo Združene države Amerike svoje nacionalne interese. Tokrat ni šlo za nasilen prevrat, v katerem bi neka frakcija vprašljivega finančnega ozadja prevzela oblast in nato vodila revanšistične čistke. Šlo je za ljudsko mobilizacijo, ki je ohranila organizacijsko strukturo revolucij, odrekla pa se je avantgardnemu vodstvu.



Žižek se ni ustavil tukaj, o metodah geopolitičnih velesil je spregovoril tudi na konkretnih primerih, ki so v polpretekli zgodovini še kako aktualni. Omenil je Afganistan kot uspešno sekularno in religiozno svobodno državo, ki je svoje temno poglavje zgodovine odprla šele z državnim udarom domače komunistične partije, ta se je nato oprla na sovjetsko intervencijo. Vzpon fašizma in verskega fundamentalizma razume kot preobrat v trenutku, ko levica ne more več upravičiti svoje revolucije, njeni nasprotniki pa dobijo podporo velesil, ki suverenim državnim tvorbam ne najdejo mesta v svoji geopolitični viziji sveta.



Nekaj optimizma je pokazal novinar Ervin Hladnik Milharčič, ki je dogodke v Egiptu spremljal na lastne oči. Spregovoril je o spletni generaciji, ki se je odpovedala religiozni tradiciji Islama in si z velikimi finančnimi žrtvami pridobila visoko izobrazbo, nato pa se soočila z zahtevami trga, ki njihovega izobraženega profila ni potreboval. Zato se kot generacija devetdesetih niso usmerili v študij Islama, kar se je tedaj obrestovalo v vzponu Muslimanskih bratov, ampak so se raje priklopili na internet, kjer so se tudi uspešno politizirali.



Med strokovno najbolj relevantnimi pa je zagotovo izstopal profesor in politolog Primož Šterbenc, ki je zgodovinski trenutek vstaj identificiral v nasprotovanju neoliberalni politiki. Vstajniki se po njegovem mnenju dobro zavedajo medvedje usluge zahodnih finančnih institucij, ki želijo odstavitev diktatorjev interpretirati kot klic k svobodi. To svobodo seveda razumejo kot svobodno podjetništvo in željo po gospodarski rasti, zato se morajo vstajniki zdaj upreti še neoliberalni doktrini šoka, ki bo skušala zapolniti trenutni vakuum moči.



Na dogodku je bilo čutiti zapostavljenost glasu akademskega razuma. Bolj kot Šterbenčev profesionalizem so salve smeha sprožale že slišane Žižkove anekdote, med navzočimi političnimi imeni med publiko pa se je kmalu razvil neškodljiv družinski prepirček, ki se je naslajal tako nad prvakom slovenske opozicije kot nad lastnimi silami kontinuiete.

Okroglo mizo je spremljal Luka T.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26789