Kultura> Tu pa tam

NOVOZELANDSKA PROZA TRETJIČ: JANET FRAME - VODNO ZAJETJE
Nedelja, 6. 3. 2011

avtor/ica: kristinas

Zato smo tako dolgo ubogali odrasle in nikoli nismo šli vse do prepovedanega vodnega zajetja, temveč smo se zadovoljili s tem, da smo se lahko vračali 'utrujeni in zadovoljni' (kot smo napisali v šolskih esejih), ter smo na vprašanje 'Kako daleč ste šli danes?' odgovorili skoraj nekoliko izsiljevalsko: »Skoraj čisto do vodnega zajetja!«

Interpretacija: Luka, Zala in Marko
Prevod in spremna beseda: Julija Potrč


Janet Frame

Janet Frame (1924-2004) je eno od velikih imen na področju novozelandske literature 20. stoletja. V svoji bogati literarni karieri je med drugim izdala enajst romanov, štiri kratkoprozne in pesniško zbirko. Njeno prvo delo, zbirka kratke proze z naslovom Laguna in druge zgodbe (The Lagoon and Other Stories), je izšlo leta 1951. Šest let zatem ji je sledil še prvi roman Sove jokajo (Owls do Cry), ki z veliko mero avtobiografskih elementov opisuje njeno odraščanje v manjšem novozelandskem mestu.

Pisateljica je preživela več bolečih osebnih izkušenj, ki so jo močno zaznamovale in pustile pečat tudi v njenem literarnem ustvarjanju: brat je zbolel za epilepsijo, dve sestri pa sta se še v mladih letih utopili. Frameova je pri enaindvajsetih doživela živčni zlom in zdravniki so njeno stanje napačno diagnosticirali kot shizofrenijo. Sledilo je sedem let bivanja v psihiatričnih bolnišnicah in v tem času so jo približno stokrat zdravili z elektrošoki. Le naključje jo je rešilo pred lobotomijo - ena od medicinskih sester je namreč izvedela, da je prejela najpomembnejšo državno literarno nagrado za svojo prvo zbirko kratkih zgodb, zato je bila operacija preklicana. V pisanju Frameove je pogosta tematika smrti, prav tako velikokrat piše o shizofreniji, ki pa ji predstavlja priložnost za osebnostno rast in pobeg pred normami družbe.

Janet Frame je svoje življenje popisala v trodelni avtobiografiji, po kateri je bil leta 1990 posnet večkrat nagrajen film Angel za mojo mizo (An Angel at My Table) v režiji Jane Campion. Za njeno prozo je značilno poigravanje z jezikom in pogosto menjavanje časovne perspektive. Čeprav je po uporabi jezikovnih postopkov proza Frameove bliže modernizmu, pa se tematsko, z elementi magičnega realizma in surrealizma in zaradi razbitega pripovednega toka približuje tudi postmodernizmu.

V zgodbi Vodno zajetje oziroma z izvirnim naslovom Reservoir, ki je izšla v zbirki Vodno zajetje: zgodbe in črtice (The Reservoir: Stories and Sketches) leta 1963, prvoosebna pripovedovalka kot odrasla ženska opisuje dogodke iz svojega otroštva. Pri tem se omeji skoraj izključno na to, kar je čutila in razmišljala kot otrok. Starša svojim otrokom naročita, naj se ne približujejo vodnemu zajetju, češ da je tam prenevarno. Strah pred utopitvijo in pred neznanimi grozotami, ki ležijo v globinah vodnega zajetja, povsem prevzame otroško domišljijo. Nekega dne pa se otroci kljub prepovedi odločijo, da bodo obiskali skrivnostno in grozljivo vodno zajetje.

 

Zgodba Janet Frame, objavljena v reviji New Yorker:

http://www.newyorker.com/fiction/features/2010/04/05/100405fi_fiction_frame?currentPage=1

Izsek iz njene avtobiografije:

http://www.virago.co.uk/pdf/extracts/9781844084579.pdf


Literarne oddaje Tu pa tam podpira Mestna občina Ljubljana v okviru programa Ljubljana - svetovna prestolnica knjige 2010.

 













Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=26890