Balzacov lik starega Secharda nam bo poglobil globočine, če te obstajajo, v ekonomskem krogotoku v Sloveniji na področju medijev. Konkretno gre predvsem za medije, ki jih kljub različnosti povezujeta neodvisno ali alternativno vodilo in „študentskost" v širokem smislu. Zevajoča tudi vsebinska neusklajenost s sistemom se materializirano kaže v eksistencialno zastavljeni problematiki financ.

Na okrogli mizi pod organizacijo Tribune so na ministrstvu za kulturo razpravljali o prihodnosti medijev v času sprememb v študentski organizaciji in funkcionalno onemogočenih zadostnih sredstev s strani univerze. Spregovorili so Tomaž Zaniuk z Radia Študent, Jure Gojič z radia Marš, Marko Hozjan, predstavnik ŠOU LJ, Vojko Stopar z ministrstva za kulturo, Aleš Kustec iz Katedre, Robert Bobnič, predstavnik Tribune, in Mojca Panjik s FDV-ja. Opazna je bila neprisotnost govorniškega predstavnika univerze. Poleg drugih očitno prisotnih se ugotavlja še morebitna duhovna prisotnost prej omenjenega literarnega lika Secharda.

Sindrom slednjega bi se lahko diagnosticiral ekonomskemu sistemu, v kolikor bi seveda ugotovili, da je ta na trenutke nesramno skopuški. Poglejmo si torej del sodobnega sistema v luči bolj ali manj skupnih finančnih poti in okoliščin na primeru medijev.

O ŠOU v Ljubljani in njegovi spreminjajoči se vlogi pri medijih je spregovoril Marko Hozjan :

Glede na nastalo situacijo in v skladu s prepričanjem o pomembnosti ohranjanja kritičnosti v medijih apelira na državo in jo poziva k brezpogojni podpori:

Možne pozicije države pri financiranju medijev je z izpostavljeno opcijo razpisov definiral Vojko Stopar in v tem kontekstu omenil potencialno višje zneske:

Kako prek razpisov deluje radio Marš ob neobstoječem sistemskem financiranju bolj podrobno predstavi Jure Gojič in pri tem izpostavi sicer univerzalno nesigurno razpisno komponento:

Če mu sledimo še podrobneje v zastavitve razpisov, se pokaže določena, morda sistemsko izključujoča forma in s tem se je tudi utemeljil predlog o uvedbi drugačnih statusov:

Drugačen status bi lahko na primer predstavljal tako imenovani status posebnega pomena. O tej možnosti predvsem v povezavi z na splošno iracionalno zakonodajo in še vedno veljavno medijsko govori Tomaž Zaniuk:

Zakaj teh statusov ni, poslušajmo Stoparja:

Če definicija očitno ni problem pri aktualnih razpisnih možnostih - seveda bi morali potemtakem po matematični logiki predvidevati obstoj nepodvomljive matične definicije - je po drugi strani ključen, fundamentalen in filozofsko-ontološko preprečevalen kamen pri vprašanju kategorije posebnega statusa. Samo o problematiki definicije ponovno Stopar:

Kot ključno, a sploh ne problematično, pa vprašanje definicije opredeli Robert Bobnič in med drugim z možno potjo do tja podpre idejo posebnega statusa:

Medresorska razprava o novem zakonu o medijih bo še ta teden. Obeta nove kriterije, ne predvideva pa statusa posebnega medija. V navezavi na definicije lahko sklepamo, da medtem ko država spoznava sam rob pameti v določenih kriterijih skoraj preteklega zakona, kaže obenem tudi na lastno zmotljivost pri definicijah. Skratka, o podstavkih novega zakona Stopar:

Ob vsem tem Zaniuk izpostavi spregled dejanskega stanja medijev in njihove pomembne družbene vloge ter element tradicije kot pomembne faktorje pri oblikovanju prihodnje politike:

S sušnikovim diskurzivnim aparatom se je srečala Eva.

Prispevek v celoti:

Video posnetek celotnega dogodka:

Okrogla miza: Financiranje alternativnih študentskih medijev from RTV Študent on Vimeo.