Kultura> RTF

O identifikaciji
Ponedeljek, 11. 4. 2011

avtor/ica: Andreja

... knjiga je res dobra, popolnoma sem se našla v glavni junakinji ...
... škandal, kar je opisano v knjigi, sploh ni res ...
... avtor ni izdelal likov, škoda, ujel se je v stereotipizacijo ...
... knjiga je za današnji čas zelo aktualna, priporočam ...
... neodložljivo, enkrat se smejiš, spet drugič ti gre na jok ...


Oddaja v celoti:








Nekaj o identifikaciji

Lep večer vsem literarnim entuziastom in med njimi poseben pozdrav literarnim lenuhom, egoistom in ljudomrznežem. Vsi, ki vas svet ne zanima, na vas sloni poslednja čista radost branja! V prvi oddaji rtf smo govorili o političnem v literaturi. Današanja tema se iz družbene sfere seli v intimno. Govor bo o dojemanju literature skozi oči izkušenj tega sveta, o podobnosti literature s svetom in posledičnih možnostih identifikacije, ki pogosto velja za merilo literarne kvalitete.

Naše zelo borbeno stališče je, da so takšna merila ne samo smešna in banalna, ampak za literaturo škodljiva. Žal si jih ne upamo vehementno zagovarjati zaradi razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju. Pri problematiziranju in pojasnjevanju teme so nam v pomoč tri osebe, in sicer ljubiteljska bralka Jerneja, izvrstna prevajalka Nives Vidrih, in pesnik Miha Zbašnik, basist bivše Racije in član dua Demeter.

Pri petnajstih letih je avtorica današnjega rtf-ja bruhala nekje na sredini prizora mučenja upornika v Andrićevem romanu Most na Drini. Neprijetni dogodek je tudi v odločnejših bralskih letih ostal v opomin, da vživljanja in identifikacije v literaturi ne gre podcenjevati niti ignorirati, ker se ga ne da popolnoma nadzorovati. V Aristotelskih časih je veljalo, da literatura vzbuja strah, grozo in morda očiščenje, če je dobra, in kakor koli so literarno zgodovinska obdobja to interpretirala v različne smeri, dejstvu tudi danes ne gre oporekati.

Obenem slaboumne izjave bralcev o njihovih predstavah o knjigah resno motijo bralski dušni mir. Cvetka za pokušino: končno je nekdo “ujel” otroka tako, da mu lahko verjameš. Verjameš kaj? Da je otrok v knjigi otrok? Ker ti pač veš, kakšen otrok res je in dolžnost dobre literature je, da se temu reprezentacijsko približa? Samozavestno, res. Obenem nimamo dobrega argumenta, da bi komentar zavrnili kot neustrezen. Če dovolimo, da literatura vzbuja gnus, strah, vzburjenje in še nekaj drugih slabo obvladljivih nagibov, moramo pač dovoliti človeku navdušenje, da je v literaturi prepoznal otroka. Meja me skrajnostima pa je očitno vse prej kot jasna.

S svojim dojemanjem literature je bila pripravljena na pomoč priskočiti bralka Neja. Nanjo smo se obrnili zaradi njene občudovanja vredne brezkompromisnosti pri izvajanju svojih hobijskih bralskih aktivnosti. Je ena redkih bralk, ki si misli, kar si misli, in ne misli tega, kar mislita zanjo Mladina ali Bukla.

Vzgibi iskanja identifikacije z literarnimi protagonisti oziroma vživljanje v njihove scene pa so lahko zelo različni. Od spoznavnih, ki naj odkrivajo nov svet, do popolnoma politično progresivnih, ki afirmirajo bralčev svetovni nazor, in še nekaj jih je vmes. Literarni užitek postane užitek prepoznavanja sebe v nekom drugem, kraja izkušenj in herojstvo iz varne distance udobnega kavča. Projiciranje sebe v situacije, ki jih nujno razumemo enostransko, a se pretvarjamo, da z njimi širimo svoja obzorja, ali afirmiranje oziroma preizpraševanje svojih življenjskih odločitev, ker za to zmanjka volje za domačo kuhinjsko mizo, v šefovi pisarni ali na ulici.

Ker je literarna resničnost enaka resničnosti, ki ji bralci pravijo “v resnici”, tudi v literaturi jasno pogosto srečujemo vzorce vživljanja. Naslednji primer iz Proustovega Iskanja izgubljenega časa je dober primerek svoje vrste:
Gospodinja opazuje moško mladež pri maširanju v vojsko. Strašno se ji smilijo, ubogi fantje, kaj vse bodo morali pretrpeti! Tako se vživi v njihovo prihodnjo vlogo, da ji v oči, ki fronte sicer še niso videle od blizu, privrejo solze usmiljenja. Upravičeno se zjezi nad glasnimi kriki, ki prekinejo njeno altruistično zamaknjenost, hišna dekla namreč v mukah rojeva. Kdo misli, da je, da tako vpije in moti vse okoli sebe!

Gospodinja torej projicira svoje spoznavanje sveta v neznano. Vse, kar so ji pripovedovali, je stokrat hujše in večjega spoštovanja vredno, kot tisto, kar je že doživela in kar že pozna. Objektivacija ni aplikativna in njen svet deluje po principu strahu pred nepoznanim. Nasprotni primer najdemo v protagonistu trilogije Javierja Mariasa Tvoj obraz jutri. Nekakšen videc – vedež je, ki se je sposoben tako vživeti v druge ljudi, da ve več o njih kot oni sami. Ne da se postavi v njihovo kožo, enostavno vidi vanje, iz njihovega obnašanja ve ali sklepa ali pa tudi sklene, v skrajnem primeru, ali varajo svojo ženo, ali so res pripravljeni ubiti diktatorja, ali jih bo žena zapustila zaradi drugega, še preden jo sploh spoznajo.

Nekatere knjige so naravnost napisane zato, da se bralke lahko identificirajo z njimi. Dobro, obstaja tudi kakšna za moške bralske junake, naj izpostavimo samo Golobovo delo Smreka, lipa, bukev, križ, ki je občudovano zaradi svoje zdravorazumskosti in verističnega prikazovanja slovenskosti v vseh družbenih plasteh neke vasi. Mi vidimo v njem pač še eno satiro na temo butastih Slovencev, ki sicer izvaja za Slovence inovativni slog, a ima to nesrečo, da v prevodu že lahko beremo Tavaresa in je zato poskus nekako manj uspešen.

A nazaj k ženskam, te so v resnici veliko bolj hvaležne bralske žrtve. Na primer za roman Pokora Iana McEwana, ampak tega jim odobrimo, v precep raje vzemimo roman Vagolije porednega dekleta, ki ga je napisal nobelovec Maria Vargas Llosa. Ne dvomimo v odločitev akademije o avtorjevi stilski dovršenosti in špansko žal danes ne govorimo, da bi preverili sami. Znamo pa slovensko in za konkretno dozo feminilne kapricioznosti, ki v obilju čaka vsako pustolovščin željno bralko, pač ne moremo reči, da lahko vodi v uspešno identifikacijo, ker se glavna junaka kličeta z vzdevki »poredno dekle« in »priden fantek«. A a, ne deluje.

Očitno imajo pri identifikaciji pomembno mesto, hote ali nehote, tudi prevajalci. Za pogovor smo prosili odlično Nives Vidrih.

Ključni del posnetka, kjer se je Nives opredelila do vloge prevajalcev pri identifikaciji bralcev, zelo moti lajež sitnega psa. Zadovoljimo se torej s pomnenjem rš osebja: Nives se je izrekla, da je ta vloga zanemarljiva in da se s tem aspektom ne ukvarja, ker je cilj prevajalca pač zgolj ta, da preda izvirnik v prevodni jezik v vseh njegovih razsežnostih, kot jih je pač navedel avtor. Da se vživi v njegov slog in duhovno razsežnost in oba poda v drugem jeziku, z recepcijo pa se ne ukvarja.
Upoštevajoč Nivesino stališče se sprašujemo, če ni morda prevajalka porednega dekleta naš zaveznik v literarni protiidentifikacijski borbi. Če je, dobrodošla, v vsakem primeru pa nas zanima, kakšne nore identifikacijske možnosti bi na tem mestu porednemu dekletu in pridnemu fantku odprla Nives.

Ostaja še tretji kot trikotnika: avtorji. Nič hudega sluteče žrtve literarnih večerov, kjer jih zdravorazumske pijavke zaslišujejo, če bi se njihov junak podobno obnašal, če bi bil budist, kaj so mislili s tem, da je gospodinja skuhala lečo in ali je pes lažja metafora. Potrpežljivo odgovarja pesnik Miha Zbašnik. Najprej o tem, odkod pride snov, ko gre še topla k bralcem.

Sposobnost vživljanja v dogodke in empatija, torej čutenje s sočlovekom, sta podzavestna pogojevalca interpretacije in razumevanja sveta. Kaj in kako bomo razumeli, je odvisno od naših izkušenj, znanja in interesa po spoznavanju, ki pa ponovno zavisi od preteklih izkušenj z novostmi. Literatura ni izjema. Karkoli porečejo kritiški jeziki na literarne premike iz sezone v sezono, so bralci tisti, ki po današnjih objektivnih merilih narekujejo uspeh ali polom svežih literarnih upov. Ni torej zanemarljivo opaziti, kako se bralci lotevajo branja, kaj iščejo v knjigi in kako se lotijo prežvekovanja prebranega. Radi imajo dobro izdelane like, zdravo kmečko pamet, zelo zelo aktualne knjige, karkoli že to pomeni, neodložljivost knjige pa je posebna kategorija.

Kaj je narobe z zamorjenimi junaki? Zakaj bi morali vsi razumeti vse knjige? Kako se identificirati s Tavaresovimi rušilnimi stavki, z Grecsojevim mitološkim ali Bodorjevim kolektivnim spominom? Kaj je identifikabilnega pri Muellerjevi? Za človeka, ki bi se je tako lotil, bi nas resno zaskrbelo.

Z nadaljevanjem teme in odgovori na zadnja vprašanja bomo nadaljevali v teoretskem polju reprezentacije v prihodnji oddaji rtf – oddaji o literaturi, ki je ni v knjigah, čez mesec dni. Vsem lep večer.






Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=27356