Zgodovina se definitivno ponavlja in ne glede na nedavnost nekaterih dogodkov, ki bi nas morali narediti bolj pozorne, se nekatere vzporednice le stežka povlečejo. Tega nas zopet uči vojaška kampanja proti Libiji oziroma, kot se to rado ponavlja, proti njenemu diktatorju Moamerju Gadafiju. Zahodna vojaška mašinerija se je ponovno aktivirala, tokrat na Severu Afrike, in razlog naj bi bil zopet humanitaren. Navidez ponoreli diktator je brez poznavanja veščin odnosov z javnostjo, še posebej zahodno, grozil s pokolom svojih nasprotnikov in Zahod je čutil moralno obvezo, da vstopi in zaščiti nedolžne civiliste. To je, kot nas prepričujejo tako elite kot velik del medijev, edini razlog za vojaški poseg v Libiji. Ko govorimo o vzporednicah, seveda ne moremo mimo Iraka, Afganistana pa tudi Zvezne republike Jugoslavije kot tarč zahodnih vojsk v bližnji preteklosti. V vseh teh primerih je bil uradni razlog za napad izključno en - humanitarnost. A čeprav so se v vseh teh primerih razlogi za poseg izkazali za fabricirane v takšni ali drugačni meri, to zahodne javnosti ni naredilo bolj sumnjičave glede sedanje operacije.

Si lahko torej privoščimo takšno naivnost in tudi tokrat verjamemo diktatu elit, da je napad na Libijo zgolj humanitarne narave? Da se želi, kot s perfektno ogorčenim izrazom na obrazu ponavljajo zahodni politiki, le zaščititi civiliste? Po mnenju našega današnjega sogovornika, Michela Chossudovskega, direktorja Centra za raziskovanje globalizacije v kanadskem Montrealu, ne. Chossudovsky pravi, da napad na Libijo ni naključje, da niti upor na vzhodu države ni bil tako spontan, kot je bil predstavljen, in da je nov spopad le zadnja v vrsti bitk ene same vojne, ki se bije širom Bližnjega vzhoda, Azije in sedaj tudi Severne Afrike. A začnimo z očitnim vprašanjem:

Oddaja v celoti:

Intervju je opravil Boris.