Politika> Zeitgeist

SOCIALNO PODJETNIŠTVO – FENIKS SAMOUPRAVLJANJA NA POGORIŠČU MED JAVNIM IN ZASEBNIM SEKTORJEM EKONOMIJE
Ponedeljek, 25. 4. 2011

avtor/ica: Luka T.

Socialno podjetništvo se razvija kot tretji sektor ekonomija, vmesna pot med javnim in zasebnim. V oddaji preučujemo kaj socialno podjetništvo sploh je in kako ga politična ekonomija vpenja v evropsko gospodarstvo.

Oddaja v celoti:


Kontinentalna tradicija socialne države je vse bolj razpeta med precepom, ki ga na eni strani ustvarja ekonomija zasebnega sektorja, katero vodi izključno profitni motiv, na drugi strani pa še vedno vseprisoten javni sektor. Ta se je v zadnjih letih in desetletjih vse bolj privatiziral zaradi pritiska neoliberalnih reform. Vlogo varuha socialne države pa je sedaj nase prevzela Evropska Unija, ki želi ponovno najti ravnovesje med obema vejama ekonomije. Rešitev iščejo v spodbujanju tretjega sektorja, imenovanega socialno podjetništvo ali socialna ekonomija, ki bi združeval lastnosti tako javnega kot zasebnega.

Po eni strani bi zajemal komercialno učinkovitost zasebnega sektorja ekonomije, po drugi bi bil podvržen državnim regulacijam, ki bi določale plačna razmerja med delavci in upravo, sama podjetja pa bi vpenjala v lokalno okolje. Tako bi se hkrati izognili profitnemu motivu, ki korporacije za prgišče milijonov seli k ceneni delovni sili, podjetjem pa bi še vedno omogočili avtonomijo samoupravljanja in delovanja na prostem trgu. S tem bi uspešno preprečili protislovja poskusov centralnega planiranja ekonomije, ki se doslej niso obnesli v socialističnih eksperimentih.

Zato je inštitut Novum sredi aprila organiziral konferenco o socialnem podjetništvu, ki bi lahko postalo vektor sprememb, s katerim bi se Evropa izvlekla iz gospodarske krize in ustvarila kvalitetna delovna mesta. Delavci bi dobili besedo pri upravljanju podjetij, v katerih so zaposleni, s formulo 'en član, en glas' pa bi se proces odločanja izvajal preko strukture, značilne za predstavniške demokracije. Na konferenci je bil izpostavljen primer Korporacije Mondragon, ki deluje in se širi že od leta 1956, pri tem pa ostaja zvesta svojemu rodnemu mestu Mondragon v baskovski Španiji. Svoj pristop do upravljanja podjetja nam razloži Mikel Lezamiz, direktor za širjenje kooperativ v omenjeni korporaciji:



Lezamiz poudarja, da kooperative delujejo le, če so finančno in politično neodvisne od zunanjih dejavnikov. Na predavanju je izpostavil, da so finančno krizo uspešno prebrodili predvsem zaradi svoje samostojnosti in velikosti, ki jim je omogočala, da so presežno delovno silo premeščali med kooperativami. Lezamiz sicer podpira financiranje s strani evropskega socialnega sklada v primeru podjetij, ki rabijo zagonski kapital. Vendar poudarja, da se morajo ta podjetja od teh virov sčasoma osamosvojiti, če želijo obstati na trgu.



Korporacija Mondragon je zagotovo resna alternativa trenutni ekonomiji javnega in zasebnega sektorja. Zanjo je mogoče reči, da pokriva velik del panog gospodarstva, ki segajo vse od pridelave hrane, izdelave potrošniških in industrijskih izdelkov pa vse do financ in izobraževanja. Drugi primeri dobrih praks, predstavljenih na konferenci so bili relativno omejeni na integracijo delovne sile na trg dela, pri čemer se osredotočajo predvsem na marginalno delovno silo – invalide, etnične manjšine in odvisnike od drog.

Svoj del publicitete pa je dobil tudi kuhar in podjetnik Jamie Oliver, katerega socialni projekt Fifteen je predstavil njegov bivši pomočnik Danny McCubbin. Jamiejeve kulinarične inovacije je po koncu konference degustiral tudi avtor prispevka, ki je v somraku sveč pričakoval žlahten kos temne čokolade – zagrizel pa v rdečo peso.

Za orientacijo na zemljevidu politične ekonomije se bomo oprli na buržoaznega ekonomista Josepha Schumpetra. Njegov koncept podjetnika je v svojo vizijo zajela Lizbonska strategija Evropske Unije, nanj pa se radi sklicujejo tudi neoliberalistični trendi. Oboji sicer vztrajno pozabljajo na Schumpetrov konzervativni zagovor zlatega standarda, ki po njegovih besedah javno porabo vlad in državnih birokracij omejuje veliko bolj učinkovito kot parlamentarna kritika, hkrati pa je predpogoj za buržoazni liberalizem in laissez-faire.

Schumpeter je marksističnima kategorijama kapitalista in proletarca dodal še podjetnika. V tem je prepoznal tistega, ki uresničuje ameriške sanje in tako tvori politični konsenz o pravičnosti kapitalizma. Vendar je že leta 1942 napovedal, da bodo nadaljnje tehnološke inovacije vse bolj rezultat dela velikih skupin ljudi, ki se bodo organizirale znotraj korporacij. Te bodo zaradi svojega monopola nad razvojem začele pridobivati vse večji tržni delež in iz njega izrivati mlada in mala podjetja srednjega sloja. Koncentracija lastništva se bo večala, zato bo podjetni srednji sloj vse bolj sovražen do kapitalistične ureditve. V tem je prepoznal protislovje kapitalizma, ki uničuje svoje podpornike. Protislovje bodo odpravili delavski prevzemi podjetij, ki bodo uvedli obliko socialističnega samoupravljanja.

Schumpetrov model sta na primeru Švedske uporabila ekonomista Magnus Henrekson in Ulf Jakobsson. Opazila sta, da mu Švedska sledi vse do leta 1980, ko ga zaradi velikega dotoka zunanjih kreditov opusti. Hkrati Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD uvede niz deregulacij, ki so domnevno razbile monopol velikih korporacij in tako sprostile prostor za razcvet majhnih podjetij.

Podobne ekonomske reforme v ZDA uvede nekdanji filmski igralec in ameriški predsednik Ronald Reagan. Njegov paket vladnih deregulacij postane znan kot reaganomics, pospremi pa ga z besedami, da smo preživeli čas velikega biznisa in velikih korporacij. Zato meni, da nova doba pripada podjetniku. Reaganomicsu je v osemdesetih sicer uspelo ustvariti dovolj poslovnih priložnosti za majhne podjetnike, vendar smo sedaj - tri desetletja kasneje obtičali z istimi sistemskimi problemi. Trend koncentriranja lastništva in večanja velikosti povprečnega podjetja avtorja Henrekson in Jakobsson opažata tudi danes, vendar centralno-planski socializem tokrat ni na seznamu alternativ.

Kaj to pomeni za Slovenijo? Verjetno ni potrebno navajati očitnega, da slovensko gospodarstvo malih podjetij sestoji iz množice podizvajalcev, ki od velikih magnatov ne upajo niti iztožiti spoštovanja plačilnih rokov, zapisanih v pogodbi. Kriza je Obrtno zbornico Slovenije že pripeljala do vzklikov po državljanski nepokorščini in umikanju depozitov iz bank. Za obstoj kapitalizma je zato nujno potrebno, da državljane srednjega sloja ponovno vpne v ekonomijo, kjer bodo imeli možnost ustvarjanja družbenega bogastva in z njim političnega konsenza.

Vlogo tega povezovalca bi v politični ekonomiji lahko odigralo socialno podjetništvo. Vendar se na primeru Slovenije ne moremo izogniti vlečenju vzporednic s socialističnim samoupravljanjem. Tega se kmečka pamet še spomni kot zavajanje delavcev s strani komunističnih aparatčikov. Analogija je seveda le delno pravilna, saj so samoupravna podjetja proizvajala industrijske dobrine v planski ekonomiji, realnost socialne ekonomije je omejena na proizvodnjo hrane, večina pa je bo obstajala le v sektorju storitev.

Vendar pregled evropskih politik in zakonov, ki jih sprejemajo države članice, hitro pokaže, da imajo zadnje pri tem precej proste roke. Arhitekti trga dela v Sloveniji razumejo socialno podjetništvo kot koncept, ki bo razvojni naslednik invalidnih podjetij, po njegovem modelu pa bodo preobrazili tudi javna dela, ki potekajo na Zavodu za zaposlovanje. Več sredstev, ki bodo pritekla iz evropskih skladov, bo javnim delom omogočalo daljši časovni razpon zaposlovanja in verjetno celo redne zaposlitve. To je na konferenci potrdila Damjana Košir, generalna direktorica direktorata za trg dela in zaposlovanje pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve.



Javna dela se sicer financirajo iz javne porabe, to pa je v ekonomiji vroč kostanj. V sistemu papirnatega standarda država financira javno porabo z davki ali pa z ustvarjanjem novega denarja – kar v praksi pomeni davke, ki bodo šele morali biti pobrani. Zato smo strokovnjaka za socialno podjetništvo Maximiliana Martina vprašali, ali je smiselno zagnati socialno ekonomijo s sredstvi javne porabe, pri tem pa ostati negotovi, ali bodo storitve kdaj postale komercialno uspešne in evropskemu proračunu vrnile kak investiran evro:


Slovensko zakonodajo in različne tipe socialnih podjetij v našem prostoru je predstavil poslanec stranke Zares Tadej Slapnik, ki je tudi sodeloval pri pisanju zakona.



Zaradi kočljivega položaja, v katerega je zadnje čase ujet evro, smo Maximiliana Martina vprašali, ali obstaja možnost, da se socialna podjetja izpojejo v fast-food ekonomijo, ki ji je poslovanje omogočeno zaradi nenehnih injekcij javne porabe, delavci, zaposleni v njej, pa si s svojo urno postavko ne morejo privoščiti storitve, ki jo opravljajo.



Njegov optimizem deli Lezamiz iz korporacije Mandragon. Meni, da so socialna podjetja prihodnost, ki bo sčasoma postala globalni standard:



Socialna ekonomija je zagotovo poskus, ki bo dal zanimive rezultate. A pri tem je omejen predvsem z različnim pojmovanjem evropskih direktiv na ravni držav članic. Zaradi tega članice tudi ne morejo kandidirati na direktnih razpisih evropskega socialnega sklada. Ta sredstva povsod razdeljujejo nacionalne države, ki pa so, kot v primeru Slovenije, nagnjene k temu, da ta denar porabijo v že obstoječih projektih.

Duhu časa med ekonomskimi valovi je sledil Luka T.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=27549