Oddaja v celoti:

Resda je včerajšnja aretacija Ratka Mladića dogodek tedna, ki odmeva predvsem na Balkanu, a v preteklih dneh se je na mednarodnem prizorišču prav tako zgodilo nekaj, kar si zasluži pozornost. Množični mediji širom sveta so o tem sicer na široko poročali, a, kot vedno na to temo, praviloma zgolj površno, kar povzroča izkrivljeno razumevanje realnosti s strani javnosti. Govorimo namreč o govorih ameriškega predsednika Baracka Obame in izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja. Oba sta imela po dva govora in oba po enega pred delegati proizraelskega lobija v Združenih državah, AIPAC - Ameriško-izraelskega odbora za javne zadeve. Obama je v prvem govoru na ameriškem zunanjem ministrstvu konec prejšnjega tedna med drugim izpostavil ameriško stališče, da morajo biti izhodišče za mir med Izraelom in Palestinci meje iz leta 1967, kar je v Izraelu in med njegovimi neomajnimi podporniki sprožilo jezne odzive. Poslušajmo ta del govora:

Izrael je 5. junija 1967 napadel Egipt, Sirijo in Jordanijo in v šestih dneh zmagoslavno štirikratno povečal svoj teritorij. Od takrat tako okupira Zahodni breg in Gazo, v katerih živi skoraj štiri milijone Palestincev, na milijone pa jih je razseljenih po regiji in svetu. Gaza je obkoljena tako z morja kot s kopnega, Izrael pa je od zmage Hamasa na demokratičnih volitvah leta 2006 uvedel blokado na uvoz in izvoz dobrin iz Gaze, ki popolnoma onemogoča vsaj minimalno življenjsko raven. Na Zahodnem bregu je Izrael ubral drugačno taktiko. Tam nadaljuje z gradnjo z mednarodnopravnega vidika nelegalnega bojda varnostnega zidu, ki naj bi potekal po meji med Zahodnim bregom in Izraelom, a se trasa prilagaja, tako da se odvzame čim več palestinske zemlje in izvirov vode. Prav tako se intenzivno gradijo enako nezakonite judovske naselbine z namenom razdrobiti Zahodni breg na majhne palestinske enklave in tako onemogočiti vzpostavitev povezane palestinske države, z naselbinami pa se spreminja tudi demografska slika območja. Tako živi na Zahodnem bregu, torej zunaj Izraela že okoli pol milijona Judov. Vseh diskriminatornih ukrepov, ki jih izvaja Izrael v Zahodnem bregu, na tem mestu ni moč našteti, za ilustracijo izpostavimo le recimo gradnjo mreže ograjenih cest, namenjenih zgolj vozilom z izraelskimi tablicami. Izrael tako načrtno vztraja pri sedanji politiki in zavrača vrnitev na meje izpred junijske vojne leta 1967. To je jasno povedal tudi izraelski premier Benjamin Netanjahu v svojem govoru v ameriškem Kongresu:

Zakaj je Netanjahu dejal, da je Obama rekel, da bodo meje drugačne kot tiste izpred vojne leta 1967, če pa je bil ameriški predsednik v govoru o Bližnjem vzhodu glede tega jasen? Obama je namreč kmalu po svojem prvem govoru nastopil tudi pred tisoči delegatov AIPAC-a in pričakovano spremenil svoje poglede o mejah:

Spora o mejah torej, kot so to predstavljali mediji, sploh ni. Obama je na prefinjen, a jasen način sporočil tudi, da Izraela nihče ne more prisiliti v kompromis:

Obe strani naj se torej dogovorita sami. To stališče ima velik pomen. Izraelu namreč omogoča, da nadaljuje z ilegalno gradnjo judovskih naselbin v Zahodnem bregu in gradnjo zidu, saj ga nihče ne more prisiliti v prenehanje, še posebej ne Palestinci. Ti so se tako odločili za sprožitev tega vprašanja na diplomatskem polju in bodo septembra pozvali članice Generalne skupščine Združenih narodov, naj priznajo palestinsko državo v mejah iz leta 1967. A Obama zavrača tudi ta povsem miroljubni način boja za pravice Palestincev. Še več, to označuje kar za delegitimizacijo Izraela.

Obama je za propad mirovnih pogajanj obtožil Palestince, ki so pred kratkim dosegli pomemben dogovor o spravi med gibanji Fatah in Hamas, ki bo pripeljal do vzpostavitve palestinske vlade narodne enotnosti:

Dejstva, da izraelska politika ne priznava palestinske države, Obama seveda ni omenil. O govoru smo govorili z Ronnijem Barkanom, izraelskim mirovnim aktivistom iz izraelsko-palestinske skupine Anarhisti proti zidu in gibanja Bojkot od znotraj. Kaj si torej Barkan misli o vsebini govora ameriškega predsednika?

Ena od ključnih točk Obamovega govora so bile meje in, kot se je Obama izrazil, vzajemno dogovorjena menjava ozemlja. Kaj o tem meni Barkan?

Jasno je torej, da Izrael sam od sebe nikoli ne bo pristal na umik iz zasedenih ozemelj, kar bi sicer moral storiti zaradi mednarodnega prava. Govorili smo z Graemeom Bannermanom iz ameriškega Inštituta za Bližnji vzhod (Middle East Institute) in ga vprašali, ali Netanjahu sploh želi doseči mir:

Omenili smo idejo bojkota izraelskih izdelkov, ki bi lahko prisilil Izrael v spremembo svoje politike. A izraelske oblasti delajo, kar lahko, da preprečijo nadaljnjo popularizacijo tega pristopa znotraj in zunaj Izraela. Tako bo kmalu sprejet zakon, ki kriminalizira že samo propagiranje te ideje:

A izraelska represija je usmerjena tudi v revizijo zgodovine. Tako je prepovedano omenjanje genocida Palestincev oziroma nakbe iz leta 1948, ko je bil Izrael ustanovljen. A vztrajanje Izraela v zasedenih ozemljih in osvajanje novega je zaradi večjega naravnega prirastka Palestincev za Izrael dvorezen meč. Bannerman z Inštituta za Bližnji vzhod vidi v tem ironijo:

Palestincem, kot je dejal Bannerman, tako ne ostane drugega, kot da v Generalni skupščini dosežejo priznanje Palestine. Kot smo rekli, Združene države to ostro zavračajo, z Milanom Brglezom, strokovnjakom za mednarodno pravo s Fakultete za družbene vede, pa smo govorili o glasu Slovenije na glasovanju. Brglez meni, da bi morala Slovenija Palestince podpreti, vprašali pa smo ga, kaj bi pozitiven rezultat glasovanja konkretno pomenil:

Da ne sme nihče, še posebej ne Palestinci, računati na iskrenost in nevtralnost posredovanja Združenih držav v konfliktu, pa jasno pokaže dejstvo o ameriški pomoči Izraelu. Obama je v govoru pred močnim proizraelskim lobijem izpostavil večanje te pomoči, ki znaša okoli 3 milijarde dolarjev letno:

Medeo Benjamin iz ameriške mirovne organizacije CODEPINK smo vprašali, ali ta podatek, še posebej v času gospodarske krize, v Združenih državah sproža kakšne pomisleke:

Netanjahujev govor v Kongresu je požel več stoječih ovacij med kongresniki, kot jih je na istem mestu v svojem nagovoru o stanju v državi prejel Obama, a vseeno se je slišal glas nasprotovanja. Pripadnica organizacije CODEPINK, ki je sedela na balkonu za gledalce, sicer ameriška Judinja, je namreč med govorom vstala in zavpila, naj se zaustavijo izraelski vojni zločini. Takoj so jo grobo utišali kar navzoči gledalci in jo predali varnostni službi. Aktivisti te organizacije pa so bili aktivni tudi znotraj stavbe, v kateri je imel Netanjahu govor pred delegati proizraelskega lobija. V hali, kjer je množica delegatov lobija gledala govor na ekranu, so večkrat glasno opozorili na realnost. Reakcija prisotnih je bila neverjetno agresivna in spominja na reakcijo libijskih varnostnih sil, ki so na silo utišali žensko, ki je tujim novinarjem želela povedati, da so jo vojaki posiljevali. Videoposnetke najdete spodaj. Medea Benjamin je tako opisala njihove moteče aktivnosti:

Diskrepanca med deklariranim navdušenjem Netanjahujevih podpornikov nad demokracijo in njihovo reakcijo na nasprotno mnenje je simptomatična in simbolično pojasnjuje resnično sliko o konfliktu med Izraelom in Palestinci. Vsekakor bolj resnično, kot jo prikazujejo mediji, tako tuji kot domači.

Kultiviral je Boris Vasev.