Kultura> Fotka

V torek opoldne ste slišali nekaj malega o slavnem Salgadu. Za kaj več kliknite na puščice.






Sebastião Salgado se je rodil v 1944 kot šesti od osmih otrok. Edini deček. Malo mestece Aimorčs, Minas Gerais, Brazilija. Po končanem študiju ekonomije se je odpravil v Pariz, kjer je poleg dela na doktorski nalogi iz ekonomije delal tudi za International Coffee Organization. Delo pri tej organizaciji, ga je popeljalo v Afriko, kjer se je ob pogledu na trpljenje »tretjega sveta« prebudil njegov novinarski in fotografski čut. Tako je leta 1973 začel delati kot fotoreporter. Delo ga je popeljalo po celem svetu, delal je za več agencij, na koncu pa pristal pri Magnumu, eni izmed najslavnejših agencij za reportažne fotografe.
Kljub relativni slavi in možnosti, da deluje kakor vsak uspešen reporter po principu »skok noter in skok ven« se upre tej skušnjavi in na terenih preživi veliko časa. Toliko dolgo, da lahko bivanje z ljudmi na fotografijah pusti avtorski pečat. Po letu 1982 začne Salgado prejemati vse več priznanja za svoje delo. Predvsem se mu obrestuje avtorsko vztrajanje pri treh projektih: reportaži o suši iz Afrike (Sahel: L'Homme en Detrčsse) reportaži iz Južne Amerike (Otras Americas) in reportaži o fizičnemu delu širom sveta.

»Salgado fotografira ljudi medtem ko povprečen fotograf fotografira fantome.« Edvardo Galeano je v enem stavku zajel bistvo Salgadove fotografije. Gre za malega človeka in njegovo zgodbo, zgodbo katero velika večina reportažnih fotografov nikoli ne bo ujela v objektiv. Pot do človekovih src pač ne vodi preko hladne leče, temveč preko topel in zaupanja vreden odnos. In Salgado to ve. Bistvo fotografije in njena kvaliteta leži zgolj v tem kakšen odnos fotograf vzpostavi z osebami, ki jih fotografira. To je Salgadov »credo« in zdi se, da tovrstni odnos pomeni nekaj novega in radikalno drugačnega od Bressonovega »odločujočega trenutka«. Salgadove fotografije so prav nasprotno nekam trmasto vztrajne, niso ujete v trenutek temveč so prej nekakšen povzetek, vizualna zgostitev časa, ljudi, pokrajin… Reportažni plati navkljub - ali pa prav zaradi nje, so njegove fotografije na stopnji abstrakcije, ki teži k prelitju v simbolno. Fotografije – simboli.