Kultura> Teorema

O telesu smisla v smislu telesa:Jean-Luc Nancy spet govori slovensko
Torek, 21. 6. 2011

avtor/ica: Mateja Kurir

Dragi ljubitelji, oboževalci in zatiralci telesa, uživalci dotika in receptorji smisla, pozdravljeni v Teoremi, ki se vrača po dolgih počitnicah, da bi spregovorila o filozofiji Jean-Luca Nancya. V tokratni Teoremi bomo skušali od daleč pregnesti misel velikega misleca dotika, velikega misleca telesa, ki se zadnji mesec z novo knjigo bere tudi v slovenščini.

Tu lahko poslušate oddajo v celoti:








Dragi ljubitelji, oboževalci in zatiralci telesa, uživalci dotika in receptorji smisla, lep dober večer v Teoremi, ki se vrača po dolgih počitnicah v ta poletni večer, da bi spregovorila o filozofiji Jean-Luca Nancya. V tokratni Teoremi bomo skušali od daleč pregnesti misel velikega misleca dotika, velikega misleca telesa, ki se zadnji mesec z novo knjigo bere tudi v slovenščini. Tri besedila Jean-Luca Nancya z naslovom Noli me tangere, Corpus in Rojstvo prsi so v Slovenski Kinoteki 31. maja pospremili na pot Mladen Dolar in oba prevajalca francoskega izvirnika, Mirt Komel ter Varja Balžalorsky. Zajetno knjigo, ki ji ne moremo pripeti nobene oznake, ne da bi jo s tem domala žalili, vsekakor pa bi jo omejevali, saj je ne moremo stlačiti v noben ustrezen kalup, smo za vas prebrali z namenom, da prebudimo vaše bralne brbončice in se vas dotaknemo z vso sunkovitostjo sodobne filozofije.

Francoski filozof, pesnik in dramatik Jean-Luc Nancy, rojen leta 1940, je danes profesor filozofije na Univerzi v Strasburgu in član fakultete European Graduate School, predaval pa je skoraj po vsem svetu. Med njegova dela spadajo obsežne študije o Lacanu, Kantu, Heglu, Heideggru in Descartesu. Za Jean-Luca Nancya velja, da je predvsem figura stičišča, povezovanja in združevanja različnih filozofskih perspektiv, in tudi za njegove monografije o teh filozofih velja, da vedno piše o avtorjih in ne proti njim. Tako je v opusu teh kanonskih mislecev vselej znal najti presežke, zanos in sveži kritični ovinek, preko katerega je lahko na novo pogledati na figure, ki so zaznamovale filozofijo.

Jean-Luc Nancy je še eden redkih živečih strukturalistov ali post-strukturalistov. Kot je na predstavitvi njegove knjige dejal Mladen Dolar, je Nancy skoraj »last man standing« tega plodovitega, izredno zgoščenega obdobja mišljenja, ki se je začel v 50-ih in 60-ih letih v Franciji z Levi-Straussom, Jacobsenom, Lacanom, Foucaultem, Althussierjem, Derridajem in Deleuzem. Ne glede na to, da so se vsi med njimi, vključno z Nancyem, otepali oznake strukturalizma, so ti misleci rojeni v posebnem historičnem trenutku mišljenja, ki prebije z revolucionarno ostjo nove refleksije.

Med prvo fronto filozofov, ki so najbolj vplivali na Jean-Luca Nancya, so prav gotovo Jacques Derrida, Geogres Bataille, Maurice Blanchotin Fridrich Nietzshe. Prvi dve Nancyevi knjigi, »Le titre de la lettre« - Naslov črke, ki je prva filozofska interpretacija Lacanovega dela - in »La remarque speculative« - Spekulativna opomba, ki je študija o osrednjem pojmu Heglove filozofije Aufhebung - sta že daljnega leta 1972 pokazali na sunkovitost Nancyeve misli. Ob dejstvu, da sta njegovi prvi dve knjigi obravnavali Hegla in Lacana, je Dolar v Kinoteki pod črto pripomnil: »Skratka, Nancy, naš človek.«

Francoskega filozofa, za katerega velja, da ni lahek avtor, zaznamuje izredno stiliziran jezik, ki na nekaterih mestih skoraj prosto prehaja v poezijo, in inovativnost ter svežina obravnavane tematike. Med snovmi in področji, v katere je posegal, sodijo svoboda, skupnost, svet, vojna in tehnologija, identiteta, izkušnja, diskurz, politično in družbeno. Ob celem storžerju navedenih tematik se Nancy zelo dejavno vključuje tudi v diskurz o sodobni umetnosti, saj je napisal številne članke za umetniške kataloge in mednarodne umetniške časopise. Izdal je knjige o literaturi, slikarstvu in podobi, glasbi in filmu, eno njegovih zadnjih, kratek zapis o režiserju Kiarostamiju, imamo prevedeno tudi v slovenščino.

Za nas bo ta večer Jean-Luc Nancy predvsem mislec telesa, dotika in smisla. Bo teoretik, ki si je zastavil projekt dekonstrukcije krščanstva. In bo mislec, ki zmore o ženskih prsih ter vseh njenih aluzijah v literaturi napisati več kot 60 strani teoretičnega teksta. Preden pa zagrizemo v besedilo njegove nove knjige, ki združuje tri temeljne eseje, ki ga prvič koherentno postavljajo pred slovenskega bralca, sledi še kratek ovinek.

Med eseji v njegovi zadnji knjigi, ki govori slovensko, prominentno mesto zaseda besedilo Corpus. Gre za najdaljši tekst knjige, ki ga tvori 34 poglavij, ki bi jih lahko posamično ali v celoti brali tudi kot teoretske slike, poezijo v prozi, teorijo v literaturi ali mitološke prigode sodobne filozofske misli. Corpus je vsekakor eksperimentalno delo, ki se vselej drži na tanki meji med filozofijo in literaturo. Svojo drugačnost pa izraža tako z radikalno novo pozicijo do obravnavane teme, torej telesa, kot tudi preko forme, s katero to temo podaja, torej jezika.

Cόrpus ali korpus, na katerega se Nancy tu nanaša, ima etimološko latinsko poreklo in pomeni obenem zbirko, tako listin kot umetniških del, po drugi strani pa lahko pa označuje tudi človeško zbirko, torej množico teles. Vselej gre za neko dvojnost in razliko, s katero se poigrava Nancy skozi celoten tekst, kjer zbirki ali korpusu oziroma telesu postavlja nasproti pisavo, pomen, smisel. Prav tema dvema vozloma knjige, torej telesu in smislu in njunem prepletu, se bomo posvetili na tem mestu, saj nam to omogoča dokaj dostojen vstop v besedilo, ki je preveč bogato in razbohoteno, da bi ga lahko sicer očrtali v polnosti njegove vsebine.

Na vhodu v delo stoji stavek »To je moje telo«, ritualna krščanska fraza ministrantov in vseh verujočih, okoli katere se konstituira zahodna misel o telesu. Dolgo je obstajala namreč neka obsesija, nek poduhovljen verujoči ritual, da obstaja neko telo onega, nekega Boga, nekega absoluta, ki na dolgi rok ustvari pravi korpus zahodne znanosti, umetnosti in mišljenja. Tako izumljen pojem telesa je za Nancya najbolj izdelan produkt zahodne misli. Zato se tudi sprašuje »Kdo drug na svetu pozna kaj takega, kot je »telo«? To je najbolj rafiniran, dodelan in razdelan produkt naše stare kulture.« Namen Corpusa je med drugim ponuditi radikalno novo razumevanje telesa, ki se tako ne bo več spraševalo, ali je možno pisati o telesu, ampak pisati samo telo. Torej ne več imeti neko telo, ampak biti samo telo. Nancyjev program gre v smeri tega, da ne izrekamo več »Jaz imam telo,« ampak se ta dikcija spremeni v »Jaz sem telo.« Gre torej v smeri tega, da se radikalno loči od krščanskega pojmovanja telesa.

To novo razumevanje telesa stoji na pragu nečesa, kar Nancy gradi v svojih številnih delih in čemur pravimo projekt dekonstrukcije krščanstva. V tem obnebju obstaja samo evidenca teles, ki so absolutno neoskrunljiva in nepredirna za jezike. Jezik je postavljen nasproti telesu kot še en korpus, kot še eno telo, ki ga ni moč predreti z istim. Telesa pa tu stojijo kot odprti prostor, ki se razpira navzven. Nikakor ne morejo biti postavljena kot diskurz, ne morejo biti materija, saj vselej živijo na meji med utečenim pojmovanjem razlike med duhom in telesom. Telesa so meja, so zunanji rob: so skrajnost, kontura in obris diskretnosti.

V tem kozmosu teles pa nikoli ni lastnega telesa, saj tega ob vsaki priložnosti rekonstruiramo na novo. Telo je sebstvo v odhodu, v premiku in odmiku od sebe, k sebi. Nancy tu pravi: »Ničesar ni za dešifrirati v telesu – razen tega, da je šifra teles sámo to telo, ne šifrirano, temveč iztegnjeno.« Telesa so postavljena kot edina možna evidenca, ki se objektivirajo preko zunanjosti in se vsakič znova pozunanjijo. Tukaj stavek »Bog je mrtev« tako enostavno pomeni, da Bog nima več telesa, saj njegovo telo služi zgolj kot simbol neke tradicije. Človek pa, po drugi strani, je možen samo kot telo. Telesa pa so v prvi vrsti neke mase, na katere ni mogoče pripeti zgodb, nanje ni mogoče prilepiti diskurza. Kot mase so telesa mesta zgoščenosti, prostorna masa, ki kulminira v ženskih prsih, kot paradigmi same mase kot take.

V to nepredirnost, nedotakljivost zgodb in diskurza do samih teles, Nancy napne misel, ki bi ji mogoče lahko rekli tudi parabola, ta pa gre v smeri izdelave povezave med smislom in telesom. Kaj je smisel in kakšen je njegov korpus, kakšno je njegovo telo? Telo smisla uteleša konec identitete smisla, samo telo smisla je prelom, razlika, ob kateri lahko smisel na novo zadiha. Telo nosi smisel, ima smisel: ta leži neposredno v njegovi razsežnosti (torej v Nancyjevem razumevanju Descartove res extensa). Za telesa je sploh ključnega pomena to, da nastopajo kot zastopniki smisla. »Vsa telesa so znaki,« pravi Nancy, »prav tako kot so vsi znaki telesa.« Smisel smisla lahko kulminira kot telo, smisel telesa pa je lahko smisel.

V tem rekanju, kjer sam smisel sveta teles nima nobene meje in telo nikoli in nikakor ne more pripadati rodu vednosti, se Nancy tudi sprašuje o našem času. Zanj pravi, da živi izgubo telesa – smisla. Na eni strani se v času Ekotehnike telo do konca spiritualizira in postane popolnoma poduhovljeno, njegova skrajnost pa so ideali zdravega in mišičnega telesa popularne kulture, ki kulminira v izrojeno mišičevje bodybuilderja. To telo, ki je bilo spočeto daleč nazaj v Platonovi votlini, se mora torej temeljito prevprašati o svoji drži, o svojem smislu. Namreč, telesu kot takemu ničesar ne manjka: telo nikakor ne more pripadati vednosti. Nancy ob zaključku zato pravi: »Misel telesa: misel, da je telo ono samo, in misel, da hočemo misliti o telesu.«

Ko Nancy tako odpravlja dozdajšnjo mistifikacijo telesa, se skuša spraviti na varni, oddaljeni rob od metafizike in prikazati telo kot pribežališče, kjer se vzpostavi razlika do mišljenja metafizike. V tem obnebju pomeni dotikati se vselej dotikati se drugega, tudi takrat, ko se dotaknem sebe. Telo je svoj lastni tujek, saj lastnega telesa kot takega tu sploh ni. Dotik je izstop iz sebe, telo z dotikom izstopi ven, duša pa je tisti efekt izvensebnosti, izkustvo, pozunanjanje telesa.

S tem izstopom iz običajnih praks rekanja o telesu Nancy začenja nov program znotraj filozofije, ki vzpostavlja nova razmerja med maso, mesom, svetom in smislom, diskurzom in označevalcem na drugi strani. Svet je tu možen samo kot svet teles, sama pluralnost teles pa je pogoj za obstoj sveta.

Bodi za sedaj dovolj nastavkov o korpusu telesa. Po kratkem glasbenem premoru se vrnemo z zaključkom, kjer bomo na kratko očrtali še preostala dva teksta v zadnji Nancyjevi knjigi: Noli me tangere in Rojstvo prsi.

V zaključno ravnino tokratne Teoreme se spuščamo: ošvrknili bomo še preostala dva Nancyeva teksta, Noli me tangere in Rojstvo prsi. Verjetno gre za naključje, da sta kar dva od treh tekstov naslovljena z latinskimi izrazi: Noli me tangere je latinski rek za »Ne dotikaj se me.« Zagotovo pa ni naključje, da se tudi to besedilo sprehaja po krščanski tematiki, po vsebini krščanskih prepovedi in pomenu dotika.

V tem najkrajšem tekstu v tokrat obravnavani trojici se Nancy izkaže z veliko bolj sistematično in strukturirano analizo kot pri preostalih dveh, kjer jezik vselej posega po atributih literarno zaznamovanega besedila. Zgodba, ki jo predoči v analizo, je prepoved dotika, ki jo ob svojem lastnem vstajenju od mrtvih Kristus zabiča Mariji Magdaleni. Prav ta motiv je bil često popularen pri slikarjih, od Rembrandta, Giotta [Džota], Rubensa, Dürerja in Boticellija [Botičelija], če omenimo le nekatere. Naslikali pa so ga zelo različno, za osrednji lok pogleda so si izbirali različne postavitve dveh osrednjih likov.

Noli me tangere je tudi zaradi svojih slikarskih oboževalcev postala že veliko več kot le beseda, prerasla je v frazo, ki pa ravno ni še maksima. Ta »Ne dotikaj se me« izraža neko prepoved kontakta, odmik stika, ob katerem je prisotna tudi grožnja. Kot ugotavlja Nancy, je nedotakljivost zagotovo atribut svetega in v primeru, da bi se Kristusa v tem odločilnem trenutku vstajenja od mrtvih dotaknila Marija Magdalena, bi mu preprečila prehod do Očeta, torej prehod do nesmrtnosti, ki jo je kot božji sin deležen. Skratka, milo rečeno, ideja krščanstva bi se ob tem dotiku lahko sesula v prah.

Kristus zato na jutro Velike noči prepreči gesto Marije Magdalene. Njen dotik bi ga zadržal, vendar on odhaja - v fantazmatično zagotovilo nesmrtnosti. V tem vstajenju, ki je vselej pomešano z zatohlim vonjem grobnice, se življenje za Nancyja ne povrne: vstajenje je zanj glorija v smrti. Vstajenje je na robu smrti in življenja: Kristus v tem trenutku ni ne živ, ne mrtev. Celotna epizoda pa je, tako v Bibliji kot na platnih slikarskih fenov, prikazana kot spektakel čudežne sile. Marija, ki sprva na tem prehodu iz dneva v dan ne prepozna Kristusa, ampak ga zamenja za vrtnarja, s tem, ko jo ta zakliče k streznitvi tako, da jo pokliče po imenu, enostavno veruje in zaupa v neznano. Ko Kristus pokliče njeno ime, ona prične brezpogojno verovati, da je on vstal od mrtvih in se sedaj pogovarja z njo. Ona bo tudi tista, ki mora to sporočilo prenesti njegovim učencem. Ona je most, da to verovanje postane brezpogojno tudi na drugi stopnji, namreč brezpogojno za vse preostale verujoče.

Za slikarstvo je njun preprečeni dotik osrednji motiv same slike. Čeprav se fizično ne skleneta, pa se dotikata s pogledi. Tudi pogled je dotik, pravi Nancy, vendar ravno odloženi dotik, ki se zaostri do nekega končnega ekscesa.

Končajmo z Rojstvom prsi, ki je ponovni eksperimentalni Nancyjev poskus neke telesne ontologije. Ponovno smo namreč vrženi v kozmos teles, dotika, čutnosti in dviga, ki se giblje na meji, robu samega jezika. Ko so prsi tu povzdignjene v pravi razglas smisla, se ne smemo čuditi, da govorimo večinoma o ženskih prsih, čeravno se v tako konceptualnem širokem polju nagibamo tudi k moškim prsim. Ko prebiramo stavke, verze in misli literatov vseh mogočih provenienc, od Prousta, Rousseauja, Flauberta do Calvina in temu dodamo Lacana ter Freuda, si lahko mislimo, da govorimo večinoma o ženskih prsih.

Ta kolaž tu pa tam izrečenih stavkov pesnikov, pisateljev, psihoanalitikov in drugih daje Nancyju moč, da plete svoje mišljenje z metodo montaže. Pod dokaj močan žaromet postavi Freudov zapis »Sem prsi«, ki ga Freud zapiše tako, da pri samostalniku v nemščini namenoma uporabi ženski spol. Intrigantno, zapeljivo drugačno mišljenje stopa tako na plan tega, da bo poudarilo svet, možen edinole kot mnoštvo, prsi pa kot najboljšo metaforo tega mnoštva.

Dajmo Nancyju možnost, da o tej bujnosti spregovori sam: »Tako prsi: snov sama, kipenje, dviganje, predstavljanje, identiteta, medlenje, absolutno rojstvo – vendar ločeno, razločno, gnano naprej pred sabo, rojstvo, oddvojeno, kot del biti, avtonomen del avtonomnosti same, neodvisnost, ki je odvisna le od sebe, padajoča viseča dvignjena štrleča težka lahna, v resnici drugo telo, organ brez telesa, neorganiziran organ, blazno osamljen in pretresen, oddvojen, podarjen in odvzet, dvakrat, vselej dvakrat, sladka tehtnica.«

In ker bi temu težko dodali karkoli drugega, nam preostane le še to, da vam zaželimo bujen večer dotika z radikalno svežimi mislimi.

V zapletene kuluarje Nancyeve misli vam je skušala vrata na lahno pripreti Mateja Kurir. Na slišanje do prihodnje Teoreme.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28198