Kultura> Plesna

Kruh naš vsakdanji: letna produkcija Plesne izbe Maribor
Sreda, 29. 6. 2011

avtor/ica: jassy

Tokratna recenzija ni namenjena recenziji predstave. Niti ni toliko namenjena recenziji dogodka, pa čeprav se ga dotika. Omenjen prispevek, ki pod drobnogled jemlje letno produkcijo celoletnega plesnega izobraževanja Plesne Izbe Maribor prikazano skozi celovečerni dogodek, je namenjen premisleku pomena plesnega izobraževanja pri nas.

Tokratna recenzija ni namenjena recenziji predstave. Niti ni toliko namenjena recenziji dogodka, pa čeprav se ga dotika. Omenjen prispevek, ki pod drobnogled jemlje letno produkcijo celoletnega plesnega izobraževanja Plesne Izbe Maribor, prikazanega skozi celovečerni dogodek, je namenjen premisleku pomena plesnega izobraževanja pri nas.

Na odru velike dvorane Slovenskega narodnega gledališča Maribor so se z zaključno prireditvijo Ljubi kruhek predstavili Izbini udeleženci izobraževalnih programov: 180 nastopajočih, 23 plesnih miniaturk. Prireditev oziroma predstavitev z naslovom Ljubi kruhek, kot zapišejo organizatorji, si za cilj zastavi »raziskovanje starodavnih, deficitarnih, novih, izumrlih, dobro plačanih, fizičnih, genialnih, družbeno priznanih in necenjenih poklicev, z namenom, da mlade vzpodbudi k razmišljanju o tem, kaj bi radi v življenju počeli ter jih aktivira k odkrivanju različnih načinov preživetja.«

Tovrstna izjava se še posebej danes in še posebej na področju umetnosti zdi še kako vprašljiva. Pridobljena titula se namreč le redko sklada z dejanskim delom, ki ga posameznik opravlja oziroma se zdijo tovrstne opredelitve kot vzete iz naftalina. Pa vendar, hkrati taisti naslov preizprašuje in tudi posredno odgovarja na stanje stvari v naši družbi. Na eni strani naslov prireditve kloni pred pokroviteljem večera - Happy Peka-, na drugi pa odpira resnejše vprašanje profesionalizirane plesne skupnosti.

Prvi dokazuje, da se kulturniki prodajamo za resnično borna sredstva oziroma da lahko zelo hitro postanemo marionete v rokah t.i. poslovnih partnerjev. Prireditev zato, kljub temu, da tovrstnega namena ne pokaže in si ga tudi ne prizadeva, predstavi ustvarjalca kot utopista na eni in sodobnega sužnja na drugi strani. Po drugi pa podčrtuje aktualnost krčenja sredstev v kulturi in vabi, čeprav le tiste, ki to vemo, k podpisu peticije Proti krčenju sredstev v kulturi.

S povečano prekarizacijo bomo primorani ponovno prestopiti nazaj, iz profesionalne v ljubiteljsko dejavnost. Povratek v osemdeseta. In spremembo, če nekoliko ironično pripomnimo, Centra sodobnih plesnih umetnosti v center ljubiteljskih dejavnosti. Ljubiteljska dejavnost je seveda potrebna, vendar pa nikakor primerljiva s profesionalno.

Ljubi kruhek kot tudi drugi tovrstni sorodni prikazi ustvarjajo polje za razmislek o stanju stvari pri nas, zasnovo črnega ali sivega scenarija o prihodnosti. Hkrati pa nam tovrstni dogodki razkrivajo nasprotno, odpirajo polje pozitivne prihodnosti in upanje, da ima sodobni ples potencial. Razkriva se močna generacija, prepoznavna, brezkompromisna in drzna. Morda pa tudi generacija, ki bo, tako kot smo vajeni, izgubila v povprečju.

Letne plesne produkcije na eni strani torej odkrivajo potencial najmlajše generacije, hkrati pa nas presenetijo s pisano paleto plesnih stilov, ki se prelivajo in zlivajo v živo pisan in izvirno skoncipiran plesni večer. Na Plesni Izbi scenarij in režijo letne predstavitve že vrsto let podpisuje Minka Veselič Kološa. Minkin scenarij je dovršen, dramaturško zaokrožen, saj uspeva združiti navidez popolnoma samostojne enote, odrsko neupodobljive in negledljive elemente – jogo, indijski ples, balet in sodobne plesne tehnike.

Koreografije, med katerimi velika večina njih stavi na individualnost, na razliko, na drugačnost in ne na klasično modernistično usklajeno koreografsko pripoved, so tiste, ki razbijajo stereotipno podobo o heretičnosti in hiperintelektualnosti sodobnega plesa. Postanejo ogledalo ali celo dokaz, da je stvari mogoče delati drugače. Da je možno združevati in smiselno povezati različne plesne stile, tehnike in žanre ter ob njih ohranjati avtorske podpise mentorjev/koreografov. Tokrat so pod njih podpisane Mojca Kasjak, Nina Milin, Tina Valentan, Tanja Verglez, Anita Čanadi, Ines Urošević in Edita Čerče.

Tovrstne prireditve seveda ni moč ocenjevati v skladu z utrjenimi obrazci. Tovrstne dogodke lahko razbiramo na tisti drugi način, način, ki ga pogosto pozabljamo. Preusmeriti je potrebno pogled iz čiste tehnične dovršenosti in znakovne popolnosti predstavitve k tistemu drugemu, kar skupnost ustvarja in utrjuje. Pogledati je potrebno okoli sebe, v polno dvorano ponosnih sorodnikov, potencialnih gledalcev, podpornikov. Pogledati je potrebno na peščico zanimivih mladičev, ki opozarjajo nase. Tovrstne prireditve kot antipol javnega diskurza.

Priča o tem, da ima sodobna umetnost smisel. Ima konzumente in ima kader. Odseva pomen poklicnega izobraževanja, ki ga že vrsto let podpira Ministrstvo za kulturo. Izobraževanja, ki odpirajo drugačne prostore mišljenja, odstirajo poglede in počasi, a vztrajno rušijo utrjene in stereotipizirane predstave o hermetičnosti in nerazumljivosti sodobne umetnosti. Zato je vanje še kako pomembno vlagati, jih spodbujati in razvijati. Pa četudi se zdi tovrsten pogled smel, patetičen, over.

Plesno-glasbenemu večeru se je pustila zapeljati Jasmina.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28330