Kultura> Dlako z jezika

Kar je dobro ni slabo... Ali pač?
Torek, 5. 7. 2011

avtor/ica: Jernej Kaluža

Tokratno dlako z jezika posvečamo aktualnemu youtube hitu Rebecce Black z naslovom »Friday«. Verjetno ste že slišali za tako imenovano »najslabšo pesem vseh časov«, ki je že presegla mejo dvestotih milijonov ogledov. Ne moremo, da ne bi izustili nekaj samoumevnih vprašanj: Zakaj hočejo oziroma hočemo vsi gledati slabe stvari? Ali ni bolj logično želeti si gledati nekaj dobrega? Ali je nemara slabo postalo boljše od dobrega? Ali je nemara, vsaj če upoštevamo število ogledov, najslabše postalo najboljše?


Tokratno Dlako z jezika posvečamo aktualnemu youtube hitu Rebecce Black z naslovom »Friday«. Verjetno ste že slišali za tako imenovano »najslabšo pesem vseh časov«, ki je že presegla mejo dvestotih milijonov ogledov in s tem prihitela prav tako zelo uspešnega Justina Biberja ter celo Chrisa Crockerja in njegov legendarni posnetek: »Leave Britney alone!«. Ne moremo, da ne bi izustili nekaj samoumevnih, skorajda nagonskih vprašanj: Zakaj hočejo oziroma hočemo vsi gledati slabe stvari? Ali ni bolj logično želeti si gledati nekaj dobrega? Ali je nemara slabo postalo boljše od dobrega? Ali je nemara, vsaj če upoštevamo število ogledov, najslabše postalo najboljše?

Kar naenkrat smo se znašli na nekem drugem terenu. Namesto da bi ob slaboumju govorili neumno, poskušamo prav nasprotno. Znašli smo na drugem polu, sredi večnih vprašanj pametnih, sredi zagat vrednostnih in estetskih sodb. Vprašanja, ali je slabo v kratkih dnevnih radijskih prispevkih odgovarjati na večna vprašanja, ali je slabemu sploh smiselno dajati pozornosti in ali je lahko interpretacija nečesa slabega in neumnega nekaj dobrega in pametnega, bomo tokrat pustili ob strani. Oziroma bomo te sodbe prepustili vam, dragi poslušalci.

Kot vse kaže, nas slab okus in recimo temu slaba »umetnost« na neki poseben način privlačita. Vendar zakaj? ... Zakaj je v našem primeru slaba vprašalnica, ki nas pelje v slepe ulice, saj nakazuje, da bi morali odgovoriti z nekakšnim transcendentalnim razlogom, povezanim z naravo človeka ali bistvom umetnosti. V času po koncu zgodovine pa je človek-žival, kot pravi Aleksandre Koyeve, zadovoljen z dobrim ali slabim zato in samo zato, ker je s tem zadovoljen. In če poskušamo na pošten način doseči zunanjo točko utemeljitve, se vedno znova znajdemo najgloblje v notranjosti samega vprašanja. Izogniti se moramo večnemu krogu napačnih transcendentalnih utemeljitev in se prenehati zaletavati v luč kot kakšne neumne vešče ter odleteti naprej, čeprav v temo slabega. S tem namenom bomo šli na pot, ki je dandanes v teoretskih krogih vedno označena kot slaba, morda celo kot najslabša, in poskušali utemeljitev umetnosti znova povezati s pojmom »estetika«.

Estetika je nasprotje od anestetika, ki ga uporabljamo pri narkozah in omrtvičenjih. Gre za drogo, ki zadane na povsem nasproten način, kar pa ne pomeni, da je nujno nekaj, »kar poživlja ali povzdigne posameznika«, kot piše na slovenski wikipediji. Estetsko je v našem novem smislu vse, kar povzroča neko spremembo hitrosti in stila, kar povzroča spremembo intenzitete in kvalitete znotraj vsakodnevne sivine. Za ponazoritev si predstavljajmo trenutek, ko maček ali pes sredi spanca dvigne ušesa. Ta sprememba je predpogoj, da je sploh nekaj zaznano ali prepoznamo in nekako ločeno od podlage - kakorkoli že, kot lepo ali grdo, slabo ali dobro, neumno ali pametno. Znotraj možganov učinkuje nekako tako, kakor naj bi deloval okvir pri sliki na sivi steni muzeja.

Videti je, da so slabi pojmi s katerimi operiramo, da slabo torej sploh ni slabo, saj je doseglo oziroma povzročilo nekaj že s tem, da je bilo sploh prepoznano kot slabo. Resnično slabo pa je povprečno, mlačno in anestezirajoče. Ta definicija pa nam v praksi lahko pomaga le pogojno, saj je zaradi svoje trdnosti povsem statična in zato neprimerna za premikajočo se gmoto realnosti. Vedno znova je treba iskati nove vsebine, ki spremenijo intenziteto in kvaliteto, ki se nas dotaknejo, saj prek ponavljanja istega šus izgublja svojo moč. In večanje doze nas, kot vemo, po navadi zapelje v začaran krog. Morda je to nekakšen notranji motor razvoja umetnosti, ki vedno teži k preseganju lastnih meja in lastne definicije. Tudi Rebecca Black ne more nadaljevati kariere tako, da bi poizkušala napisati še bolj neumno pesem, recimo o soboti. Kar je danes najslabše, je lahko jutri tako slabo, da ni več niti najslabše.

Še sreča, da smo proti koncu prispevka o slabem in si zato lahko privoščimo še en slab, heglovsko-megalomanski pribitek: Z definicijo »estetsko je vse, kar zadane in spremeni intenziteto«, smo se rešili postmodernistične zagate vsesplošne subjektivnosti, brez da bi morali poseči po transcendenci, smotru ali resnici iz antikvariata zlobnih pojmov. Izjava je objektivna in vseobsegajoča - umetnost je vedno tisto, kar v posamezniku sproži spremembo intenzitete in kvalitete, ki jo ta priznava kot občutek doživljanja umetniškega dela. Obenem pa je tudi popolnoma subjektivna, saj je vedno lahko le posameznik tisti, ki izjavi, kaj je njena vsebina in ki lahko navede primerke umetnosti. In to le s svojega specifičnega telesnega stališča, s stališča svojega sistema proizvajanja občutka. Naša definicija je čista tavtologija, povsem nepovedna, slaba in neumna, a zato tudi popolna.

Ta prispevek pa ne bi bil popoln v svoji slabo-neumni megalomanskosti, če ne bi naših izvajanj iz polja estetike razširili še na polje etike, v kar nas nekako silita že megabesedi dobro in slabo, ki prečita obe področji. Dejstvo, da nas iz vseh smeri obstreljujejo s slabim in neumnim, še ne pogojuje tega, da se temu ne smemo upirati in da ne smemo vpeljevati nove, svetu imanentne etike in pojma dobrega. Lahko se vprašamo, ali so vsi sistemi proizvajanja občutkov enakovredni ali pa so eni, ki naša telesa plemenitijo, in drugi, zaradi katerih stagnirajo ali nazadujejo. Z drugimi besedami: Ali imamo droge in zdravila ali pa samo različne, različnim telesom primerne substance? Ali je slabo, da je dandanes slabo postalo tako zelo slabo in da mu posvečamo tako veliko pozornosti? Tudi tukaj lahko vsebinsko odgovarjamo le z lastnim mesom in telesom.

Prispevek je prispeval Jernej Kaluža.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28391