Reportaža s festivala Osebno-kolektivno

Festival Osebno-kolektivno v organizaciji KUD Mreže in Art središča je letos doživljal svojo drugo edicijo. Ta je zbrala zelo različne ustvarjalne prakse, šlo je za heteroklitno mešanico človeških ekspresij. V tej raznolikosti so bili dobri in slabi izvajalci. Poskušali bomo podati kratek pregled festivala.

Francoski skladatelj in teoretik Eric Cordier je predstavil svoja raziskovanja tradicionalne glasbe. Njegov glavni interes je francoska tradicionalna nemelodična glasba. Poslušajmo torej zanimiv bretonski zvok, ki nastaja s drgnjenjem trave nad velikim loncem:



Cordier v podobnosti tega grobega zvoka s sodobno nemelodično glasbo išče univerzalnost človeškega izražanja. Takšna hipoteza je seveda zelo problematična in nikoli popolnoma dokazljiva. Kot prizna Cordier sam, namen takšne glasbe v tradicionalni družbi ni bil nikoli zabava ali neko čutno doživetje. Njegova funkcija je označiti nek dramatičen dogodek.

Saksofonist in teoretik Jean-Luc Guionnet je razložil svoja razmišljanja o arhitekturi glasbe in o tem, kaj je v bistvu tišina. Naloga skladatelja naj bi bila torej vedno navezana na manipuliranje s tišino in stranskimi zvoki. Guionnet tako pravi da je že vsaka kontinuiteta tišina, saj človek nezavedno ignorira monotone zvoke. O podobnosti tišine in številke nič Jean-Luc Guionnet pravi:



Ko smo prej govorili o dobrih in slabih izvajalcih, nismo imeli v mislih kvalitete ampak originalnost. Performans je denimo videti kot da se vsak lahko z njim ukvarja, pa vendarle se ob nekaterih umetnikih dolgočasite, drugi pa vas popolnoma navdušijo. Na primer, François Bidault [Fransoa Bido] ustvarja popolnoma modernistično sliko. Njegovo početje bi lahko opisali kot nekakšno slepo ulico action paintinga, in je s tega stališča v nasprotju z namenom festivala, ki se je hotel izogniti akademskim in institucionaliziranim praksam.

Med najbolj karizmatične izvajalce pa sigurno spada japonski umetnik Ryuzo Fukuhara. Atmosfero, ki jo je ustvaril s svojo polomljeno slovenščino, pa lahko mogoče začutite v tem kratkem insertu:




Več o samem festivalu in o načrtih za prihodnost nam je povedal eden od organizatorjev festivala, Julij Borštnik:




Končali bomo s neverjetnim zvokom, ki ga producira slovenska umetnica Irena Tomažin. Mogoče boste verjeli, mogoče ne, ampak to, kar sledi, je solo performans:



Med zvoki se je poskušal znajti Andrej.