Glasba> Razširjamo obzorja

RAZLIČNI IZVAJALCI: Fania Records 1964-1980: The original sound of Latin New York (Strut/Fania/ distribucija Matrix Music, 2011)
Nedelja, 10. 7. 2011

avtor/ica: david

Kompilacija, ki jo tokrat predstavljamo v oddaji Razširjamo obzorja ponuja zgodovinski pregled razvoja Fania records, njenih glavnih predstavnikov, in s tem tudi poglavitnih smernic v razvoju latinsko-ameriške popularne glasbe v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Fania records je založba, ki pomeni sinonim za začetke salse in drugih latinsko-ameriških popularno-glasbenih zvokov v tem obdobju. Kompilacija zato predstavlja ... (več!)

Kompilacija, ki jo tokrat predstavljamo v oddaji Razširjamo obzorja ponuja zgodovinski pregled razvoja Fania records, njenih glavnih predstavnikov, in s tem tudi poglavitnih smernic v razvoju latinsko-ameriške popularne glasbe v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Fania records je založba, ki pomeni sinonim za začetke salse in drugih latinsko-ameriških popularno-glasbenih zvokov v tem obdobju. Kompilacija zato predstavlja ...

 

... pomemben vir za vse sladokusce ali pa zgolj radovedneže, ki se podajajo v obširno področje vročih ritmov, strastnih glasov, razbrzdanih pihalnih sekcij, intrigantnih solov, in progresivnih zvokov iz stičišča ameriške in latinsko-ameriške popularne glasbe v drugi polovici 20. stoletja.

 

Razširjamo obzorja

Nedelja, 10. 7. 2011 ob 15.00

RAZLIČNI IZVAJALCI: Fania Records 1964-1980: The original sound of Latin New York (Strut/Fania/ distribucija Matrix Music, 2011)

podlaga: CD 2-11 - Hector Lavoe - El Cantante (10:22)

*Latinskoameriška glasba ima v ZDA dolgo zgodovino. Latinskoameriški zvoki bogatijo zgodnji jazz, na primer na posnetkih Jellyja Rolla Mortona. Nekateri latinskoameriški glasbeniki so prispevali pomemben delež h kasnejšemu razvoju ameriškega jazza. Pozavnist Juan Tizol iz Puerto Rica je sodeloval z Dukom Ellingtonom, Mario Bauza in Machito sta igrala pomembno vlogo v razvoju afrokubanskega jazza, ki ga je v 1950-ih v sodelovanju s kubanskim tolkalcem Chanom Pozom okronal Dizzy Gillespie. Latinskoameriška glasba je vseskozi skrbela za pestrost popularne godbe v ZDA: tango v začetku stoletja, rumba in salsa v 1930-ih, mambo v 40-ih, cha-cha-cha v 50-ih, in bossa nova v 60-ih. Poleg tega so na jugu ZDA že od 19. stoletja prisotni mehiški zvoki, ki so se razvili v mehiško-ameriške žanre, kot so Tejano, Norteno in Conjunto. Potem je prišla salsa v 60-ih in 70-ih, in nato še pred kratkim reggeaton.

Med vsemi temi žanri ima salsa mogoče najprodornejši mednarodni in globalni vpliv in popularnost. Salsa se je razvila v 60-ih letih v multikulturnem New Yorku, kjer so si tam živeči izseljenci, predvsem iz Puerto Rica, Kube, in Dominikanske republike, zaželi spajati njihove tradicionalne in popularno-glasbene žanre z ameriškimi sodobnimi popularno-glasbenimi zvoki. Po eni strani je sicer salsa zgolj nadaljevanje predhodnih latinskoameriških popularnih žanrov v ZDA in pogruntavščina glasbene industrije, ki na silo združuje različne latinskoameriške glasbene stile. Pa vendar je salsa danes tudi legitimen glasbeni žanr. Kubanski son, clave ritmi in montuno forma, ki vključuje dolge improvizacijske in vroče ritmične zaključke ter interakcijo med vokalnim solistom in zborom, so verjetno prispevali največji delež k razvoju salse z ene strani in afroameriški moderni jazz z druge. Poleg tega je salsa v politično burnih 60-ih in 70-ih igrala pomembno vlogo pri oblikovanju in spodbujanju latinskoameriške identitete v ZDA, kar se je odražalo deloma v besedilih, poleg tega pa so salsa glasbeniki zaradi tega še bolj izpostavljali afriške ritme in tolkala s Kube. Na salsa sceni so prevladovali Portoričani, predvsem zaradi dejstva, da se je po kubanski revoluciji oziroma po letu 1959 v ZDA občutilo pomanjkanje kubanskih glasbenikov. Kasneje se je salsa razširila po vsem svetu, najpomembnejša središča z novimi salsa stili pa so postali Miami v ZDA, Cali v Kolumbiji in Caracas v Venezueli. V 80-ih se je razvil tudi žanr salsa romantica.

Pri razvoju in popularizaciji zgodnje salse je založba Fania igrala ključno vlogo, ki pa je poleg salse spodbudila, razširila in ponujala še druge sodobne latinskoameriške popularne glasbene stile. Zaradi svoje pomembnosti za latinskoameriško občinstvo v ZDA mnogi pripisujejo založbi Fania Records enako pomembno vlogo kot založbama Motown in Stax za afroameriško občinstvo v ZDA. Fania je kot Motown imela tudi svoje sicer ne tako obširne in razvejane pod-oddelke - na primer za izdajateljstvo in film, med tem pa tudi kopico podzaložb, na primer International, Vaya, Uptite in Inca. Njena najboljša leta so bila v 60-ih in 70-ih letih, na katera so osredotoča tudi kompilacija, ki jo predstavljamo.

Pred Fanio sta latinskoameriški trg v ZDA obvladovali založbi Tico in Alegre. Glasbenik Johnny Pacheco iz Dominikanske republike, ki je izdajal glasbo za založbo Tico, je zaradi nezadovoljnosti zapustil založbo in skupaj s svojim italijansko-ameriškim odvetnikom Jerryjem Maruccijem leta 1964 ustanovil svojo založbo Fania Records; Fania je po svojem uspehu v 70-ih kasneje kupila obe založbi. Pacheco je na Fania Records najprej izdajal svojo glasbo, nato pa je počasi začel dodajati tudi druge glasbenike, kot je na primer Larry Harlow.

Za začetek poslušajmo ustanovitelja založbe Johnnyja Pacheco s skladbo Dakar, Punto Final, ki je posvečena Afriki in Senegalu, kjer je bil Pacheco posebej popularen. Skladba prihaja s prvega albuma založbe Fania in ponazarja primer stila conjunto, ki je bil predhodnik salse.

CD1-1 - Johnny Pacheca - Dakar, Punto Final - 3:43

Preden je Fania doživela uspeh s salso, se je na tržišče povzpela z izdajo latino boogaloo glasbe. Boogaloo je bil žanr latinskoameriške mladine, ki je sledila ameriškim mladinskim popularno-glasbenim trendom in tako združila latinskoameriško glasbo z afroameriškim soulom in k temu dodala angleška besedila. V skladbah tako pogosto slišimo ploskanje, značilno med drugim za gospel in soul, in do-wop spremljajoče vokale. Za primer poslušajmo dve boogaloo skladbi iz založbe Fania. Bobby Valentin s hitom Use it before you lose it in Joe Bataan s skladbo Subway Joe.

CD 1-5 - Bobby Valentin - Use it before you lose it (3:01)

CD 1-3 - Joe Bataan - Subway Joe (2:55)

Joe Bataan, ki smo ga slišali v boogaloo skladbi Subway Joe, je bil ena od večjih prvih pridobitev založbe Fania. Boogaloo je konec 60-ih izgubljal popularnost, založba Fania pa je tako izrabila trenutek in na trg lansirala svoje prve velike salsa hite. Med njimi poslušamo Richija Raya in Bobbyja Cruza v skladbi El Bestial Sonido, v prevodu: Zverinski zvok, v kateri slišimo tudi odlomek iz Chopinove Revolucionarne Etude, in zatem še Chea Feliciana, vokalista s prepoznavnim glasom, v odlični skladbi Anacaona; priporočamo tudi poslušanje njegovega še večjega hita, El Raton, v prevodu: miš, ki pa ga ni na tej kompilaciji.

CD1-10-Richie Ray and Bobby Cruz - El Bestial Sonido (6:48)

CD1-12-Cheo Feliciano - Anacona (4:12)

Konec 60-ih je založba Fania ustanovila tudi svojo superskupino Fania All Stars in s tem sledila tradiciji drugih podobnih superskupin založb Alegre in Tico. Svoj zgodnji in po mnenju mnogih najboljši koncert v klubu Cheetah so objavili tudi na živem albumu, kasneje pa so se širšemu občinstvu predstavili na Yankee stadionu- ta odličen koncert si lahko ogledate tudi na you tubu. Zasedba Fania All Stars predstavlja, kot pove že ime, najboljše glasbenike založbe Fania. Zasedba, ki jo je vodil ustanovitelj založbe Johnny Pacheca, je na koncertih pogosto gostila tudi glasbenike, kot so Tito Puente, Eddie Palmieri, in Manu Dibango; Tito se je kasneje pridružil založbi. Njihov koncertni hit Quitate tu bomo sicer zaradi dolžine morali preskočiti, zato pa gremo k največjim imenom založbe, ki hkrati predstavljajo tudi vrhunec založbe, ki se je zgodil v 70-ih letih.

Tolkalec portoriškega rodu Ray Barretto si je pred prihodom na Fania records že ustvaril svoje ime - med drugim je na primer pred tem igral s Titom Puentem in Dizzyjem Gillespijem ter izdal tudi svoj veliki hit El Watusi. Tudi kasneje je Barretto snemal še za druge založbe, vendar pa je od svojega prihoda na Fanio vseskozi tam izdajal svoje albume in vseskozi tudi igral v zasedbi Fania All-stars. Z njegovega albuma Indestructible bomo slišali naslovno hit skladbo. Pozavnist Willie Colon in vokalist Hector Lavoe, oba Newyorčana, po rodu iz Puerto Rica, sta bila verjetno največji zvezdi salsa glasbe. Colon je bil star 15, Lavoe pa 21 let, oba sta bila začetnika, ko sta se pridružila založbi Fania. Skupaj sta leta 1967 najprej izdala hit album El Malo, ki na žalost ni vključen na kompilacijo. Za založbo sta kasneje izdala kopico skupnih albumov, tukaj pa bomo poslušali skladbo Calle Luna, Calle Sol z njunega zadnjega skupnega albuma Lo Mato. Sicer sta kasneje še sodelovala, vendar je Lavoe zatem začel solo kariero, zato bo tukaj sledil tudi njegov prvi in verjetno največji hit Mi Gente, v prevodu: Moji ljudje, z njegovega prvega albuma La Voz, v prevodu: glas.

CD 2-1 - Ray Baretto - Indestructible (4:13)

CD 2 - 2- Willie Colon - Calle Luna, Calle Sol (3:45)

CD2 - 7 - Hector Lavoe . Mi Gente (5:27)

Pravkar smo slišali Raya Barretta, Willija Colona in Hectorja Lavoeja, za zaključek današnje oddaje Razširjamo obzorja, v kateri predstavljamo kompilacijo založbe Fania, pa poslušajmo še tri velike zvezde s te založbe in zvezde salse oziroma latinskoameriške popularne glasbe na splošno.

 

Kubanska pevka Celia Cruz je začela svojo kariero v sloviti kubanski zasedbi Sonora Manteca, nato je po kubanski revoluciji v ZDA sodelovala s Titom Puentem pri založbi Tica. Leta 1974 se je pridružila založbi Fania in s tem tudi mednarodno zaslovela, poleg tega pa si tudi pridobila nadimek Kraljica salse. Tukaj bomo slišali enega njenih največjih hitov Quimbara, katerega ime prihaja verjetno iz zahodnoafriškega Yoruba jezika in ponazarja Cruzino povezavo z afrokubansko religijo santeria. Zatem bomo slišali tolkalca Monga Santamario, prav tako s Kube in prav tako v skladbi, ki že v svojem naslovu O mi shango meri na santerio. Shango ali Chango je namreč Yoruba božanstvo, s tem pa Mongo Santamaria opozori tudi na afrokubanske santeria ritme, ki jih v skladbi spaja s funk ritmi. Mongo Santamaria je že pred prihodom na Fanio žel uspehe, med drugim predvsem s svojo priredbo Hancockove skladbe Watermelon man. Santamario sicer zaradi njegove eklektičnosti težko uvrstimo v salsa okvirje. Za konec bomo prisluhnili še Rubenu Bladesu iz Paname, ki je po prihodu na Fanio in s sodelovanjem z Williem Colonom najbolj zaslovel s svojim albumom Siembra, v prevodu: setev, izdanim leta 1978, ki je tudi najbolj prodajani salsa album, s tem pa predstavlja tudi zadnji veliki met založbe Fania. Album zaradi njegovega uspeha, socialnega komentarja, konceptualne zasnove in progresivnosti imenujejo tudi Sgt. Pepper latino glasbe, primerjava z Marvin Gayevim What's Goin' On pa je tudi na mestu. Z njega bomo slišali skladbo Pedro Navaja, ki temelji na zgodbi iz skladbe Mack the knife o razbojniku in prostitutki. Skladba vključuje konkretne zvoke siren, vetra in govorjenja ter satirične vložke „I love to be in America" iz Bernsteinovega muzikala West Side Story. Poslušamo torej Celio Cruz, Monga Santamario in Rubena Bladesa.

CD2-5 - Celia Cruz - Quimbara (4:49)

CD2-8 - Mongo Santamaria - O mi shango (4:23)

CD2-12-Ruben Blades - Pedro Navaja (7:23)

V današnji oddaji Razširjamo obzorja smo poslušali izbor največjih hitov in zgodovinsko pomembnih komadov z dvojne zgoščenke Fania Records 1964-1980: The original sound of Latin New York z zelo informativno knjižico, ki predstavlja izvrsten pregled zgodovine založbe Fania in s tem znatnega dela latinskoameriške glasbe v ZDA v drugi polovici 20. stoletja. Album je bil izdan letos za založbo Strut, ki spada pod okrilje plesne založbe !K7 in je med drugim pred tem že izdala čislane albume, kot so Disco not disco, Ze Records Story, Nigeria 70 ali Next Stop Soweto. Oddajo je iz preko luže pripravil David Verbuč.

 



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28421