Glasba> RŠ recenzija

Osebno- Kolektivno/ Bitshift!!!
Petek, 8. 7. 2011

avtor/ica: Žiga Pucelj

Žiga Pucelj je se je posvetil prvemu delu festivala Osebno – Kolektivno, ki se je v soorganizaciji cikla predavanj in koncertov Bitshift odvijal v Kiberpipi ter v Menzi pri Koritu. (v celoti!)

OSEBNO- KOLEKTIVNO/ BITSHIFT, 4.6.- 5. 6. 2011; Kiberpipa & Menza pri koritu, Ljubljana

* Festival Osebno – Kolektivno, ki ga organizira KUD Mreža v sodelovanju z idejnim vodjo, japonskim improvizatorjem Seijirom Murayamo, je v zadnjih dneh Ljubljani priredil enega močnejših dogodkov svobodno improvizirane glasbe v Evropi tisti hip. V svoji premierni izvedbi je lani festival z zanimivimi soočenji domače linije glasbenikov in bolj mednarodno prepoznavne palete improvizatorjev iz tujine ponudil zanimiv in drugačen koncept. Tudi posrečen in vznemirljiv dogodek. Letos se je programsko vodilo le nekoliko spremenilo, številčna premoč tujih glasbenikov se je izkazala kot poteza, ki je vzpostavila bolj očitno performativno vzdušje, katerega najočitnejša manifestacija je bil uvodni niz dogodkov v soorganizaciji Bitshifta.

Kot vzporedni dogodek je Bitshiftov del iz množice izpostavil tistih nekaj bolj aktualnih imen tovrstnih godb. Poslušali smo dve predavanji in tri zvočne dogodke. V torek zvečer se je s predavanjem in zvočnim posegom predstavil Eric Cordier), poleg tega pa sta v duetu nastopila še Seijiro Murayama in Jean-Luc Guionnet, ki smo ga lani v Ljubljani koncertno že uživali. Uvodno predavanje Erica Cordiera, naslovljeno „Odnos med tradicijo in moderno v glasbi“, je v ospredje postavilo predvsem muzikalno materijo kot tako. Ker se je Cordier na svoje področje spuščal skozi različne in specifične zorne kote ter primere, je pomenljivost povedanega vseskozi mejila na redukcijo pomenskih polij, pa naj gre tu za odnos sodobne do klasične glasbe -mišljen skozi akt remiksa vinilne plošče, ali kulturni fenomen, ki hrup in nelagodnost sodobnih muzik odkriva v več-stoletni folklorni tradiciji. Vendar pa se je Cordierjev asociativni tok po mojem mnenju uspešno izognil pre-daljnosežnim sklepanjem in tako ohranil nekakšno individualno, doživljajsko noto. Ena enostavnih poant, ki ji je skozi tovrstno prosto povezovanje vlil nekaj praktične smiselnosti, je teza o veliki razliki, ko gre za doživljanje tradicionalnih glasb danes, v primerjavi s funkcijo in z njo povezanim doživljanjem teh istih glasb v njihovih izvornih časih. „Praktična smiselnost“ predvsem v načinu, kako se Cordier sam loteva glasbe prek določenih metod, ki mu omogočajo reflektirano branje tradicije in preusmerjanje tega na področje muzikalnosti.

Cordier nam je v zaključku večera v Menzi predstavil še kompozicijo, sestavljeno iz terenskih posnetkov živali, ki jih je v predhodnem tednu nabiral v Sloveniji, poleg teh pa tudi starejših posnetkov letal in še česa, predvsem zavoljo raznolikosti. Vendar pa je, če vzamemo v obzir pogostnost tovrstne glasbene produkcije danes, njegov dolg in intenziven nastop ponudil premalo konceptualne ostrine. Preizkušanje meja poslušalca je tu prej kot navdušene in nad slišanim nejeverne glave za sabo pustilo izčrpane živote. Tudi zelo uspešno izpeljano prostorsko ozvočenje in zanimivost določenega zvočnega materiala mu tu nista pomagala.


Še pred Cordierjevim zaključkom torkovega večera pa sta Kiberpipo, s klimatsko napravo vred, prežela in uspešno iztrošila Jean-Luc Guionnet in Seijiro Murayama. Lani smo na Radiu Slovenija že poslušali njun duo nastop. V primerjavi torkovega koncerta s tem lanskim predvsem izstopa razlika med sterilnim zvočnim okoljem radijskega studia in okoljem z glasno prisotnostjo mehaničnih delov še sam ne vem katerih naprav, kakršen je prostor Kiberpipe. Glasbene metode Seijira Murayame so v odnosu do tišine in muzikalnosti, ki ju gojijo, verjetno kar dominantne, ko gre za ta duet. Njegovo redko udarjanje po snare bobnu je bilo tisto, ki je prostoru dalo zazveneti, Guionnet pa je s svojim igranjem pretežno vpadal v isti nastavljeni prostor, v katerega je vpadalo tudi okoljsko šumenje, ki je za-dobilo povsem muzikalne kvalitete. In to v kontekstu, katerega muzikalnost je bila izzvana.

Prvi del drugega, sredinega večera v Kiberpipi smo poslušali predavanje Jean-Luca Guionneta z naslovom „Predlog za naseljeno arhitekturo poslušanja“. Kot glavni problem sodobne glasbe se je zastavilo vprašanje: Kako naj se kot glasbenik soočim s trivialnostjo zvokov in kako želim, da naj to stori poslušalec? Tišina ali glasba denimo v teatru najpogosteje nastopata kot ozadnja faktorja, kot če bi izpostavili napis „poslušate glasbo“. To je težava, s katero se Guionnet spopada prek premisleka tišine. Izpostavlja različne tišine glasbenika, plesalca in igralca, jih analizira in predlaga določene strategije za to, da bi se težavam nad-poveznjenih plasti reprezentacije izognili. Izpostavlja tudi različne načine poslušanja in vloge ter funkcije, ki te načine poslušanja določajo. V zadnjem delu nam je predstavil nekaj orodij, s katerimi lahko analiziramo glasbo in si z njimi pomagamo pri delu na poslušanju. Gre za tri med seboj tudi prekrivajoče se pojme. Deljivost, ki se nanaša na vprašanje -koliko? in na čas. Lokalnost, ki se nanaša na - kje?, na ambient, na ozvočenje in tako dalje. Ter vzročnost, kjer je predvsem govora o fizični kavzalnosti, ki v presenetljivo veliki meri določa sam akt poslušanja pa tudi denimo o virtuoznosti in vprašanju tehnike. Guionnetova teza je, da bi morali biti problemi, povezani s temi pojmi, enako centralni muzikologiji, kot ji je centralna harmonija.

V drugem in zadnjem delu sredinega dogajanja v Kiberpipi pa je svojo kompozicijo za šest zvočnikov predstavila Annette Krebs, trenutno ena najbolj zanimivih ustvarjalk na področju sodobne eksperimentalne glasbe in svobodne improvizacije. Tehnično zahtevna postavitev preparirane kitare, računalnika, prazne mešalne mize, radijskih sprejemnikov in zvočnih posnetkov ji omogoča zelo širok spekter zvočnosti, kjer se zavedanje izvora zvoka za poslušalca pogosto izgubi. Njena glasba je raztrgana, nekako trza, linearni scenosled pogosto določajo v tradicionalnem smislu povsem ne-muzikalni elementi, govor, šum, zlogi, tišina. Tak je bil tudi njen sredin solo koncert. Poliglotski segmenti govora iz različnih virov, radijski sprejem narodno-zabavne glasbe, šumi ter praskanja iz kitare in mešalne mize. Vse to je distribuirala skozi posebej za to priložnost osnovano, zelo učinkovito in razgibano prostorsko razpršitev šestih zvočnikov. Tudi njej je uspelo zliti svoj nastop s šumom prostora in dovršiti Bitshiftov del festivala Osebno – Kolektivno v duhu aktualne, raziskujoče, izrazito sodobne glasbene izkušnje, ki tako snovalcu kot poslušalcu v našem prostoru lahko veliko pomeni.

Pripravil Žiga Pucelj


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28425