Kultura> Kinobar

Na sledi očetu
Torek, 12. 7. 2011

avtor/ica: J.J.Adlešič

Res je, da velikomestni Američani ne znajo nehati opevati in karikirati osrednje Amerike, osrčja, kot mu pravijo sami, a to je le potvorba. Vsi ti meščani se križajo pred podobo urejenih malih mest in ustaljenih, skrčenih življenj, ker se s tem poklanjajo svoji puritanski dediščini. Ko gledamo, beremo ali poslušamo amerikano, smo priča ritualni pokori neke tuje kulture za civilizirano življenje, podobno, kot da bi gledali ritualno pitje čaja.

Debra Granik se tekom svoje počasi razvijajoče se kariere očitno fiksira na socialne drame o tihi večini Američanov. To okolje pa poznamo, boste dejali, in to v taki meri, da smo ga siti do grla. Ni res! Bruce Springsteen je bil rojen v newyorškem predmestju, nedaleč od režiserke tega filma. Res je, da velikomestni Američani ne znajo nehati opevati in karikirati osrednje Amerike, osrčja, kot mu pravijo sami, a to je le potvorba. Vsi ti meščani se križajo pred podobo urejenih malih mest in ustaljenih, skrčenih življenj, ker se s tem poklanjajo svoji puritanski dediščini. Ko gledamo, beremo ali poslušamo amerikano, smo priča ritualni pokori neke tuje kulture za civilizirano življenje, podobno, kot da bi gledali ritualno pitje čaja.

Zadnji film o prebivalcih Apalačije je bil nemara Deliverance iz leta 1972, kjer so meščani vreščali kot majhni pujski v objemu izprijenih hribovskih paternalistov. Če je o neki temi moč molčati, Hollywood pač nikoli ne izpusti priložnosti, saj je naloga industrije proizvajanje zabave. Granikova s svojim »zadatkom« prevzema zgodovinsko vlogo Cassavetesa in Saylesa, teh odpadnikov filmskega sistema, ki sta si zadala nalogo prikazovanja subjektivitete ameriških marginalcev. Z drugimi besedami, poskuša prikazati resnično podlago za razvpito medijsko podobo apalaških hribovcev, kar je v kulturi potvorbe nezaslišano. Ugotovimo lahko, da vrsta burkaških in odvratnih medijskih projekcij glede teh ljudi odseva fascinacijo in paničen strah Američanov pred skupinsko revščino. Več dokazov sledi.

Sedemnajstletno dekle Dee živi z duševno bolno mamo ter mlajšim bratom in sestro v skrajni revščini. Njihov oče je bil kuhar spida, ki je za varščino pred sojenjem zastavil družinsko hišo, potem pa izginil. Zato je na Dee, ki je sedaj glava družine, da preizpraša nenapisani pravili molčečnosti za vsako ceno in neizrečene pravičnosti svoje okolice ter očeta najde.

Tekom filma kamera v glavnem ostaja približana na like, da bi poudarila eksistenčno skrčenost in zaprto, zgolj odzivno delovanje likov na robu preživetja. »Na sledi očetu« je detektivka, postavljena v okolje, ki mu manjka sleherna postavka za detektivko – zvedavost, zaupanje v sodni proces in nasploh sodni aparat, deduktivno mišljenje kot vrednota. Zato se sama junakinja loteva svoje naloge po sili razmer, ob čemer je antigonska morala le pomislek, kar ni nič manj kot škandalozno.

Revščina vpije v nebo, a se je hkrati ne opaža, nekako tako so me učili pri sociologiji. Ključ do filma mi je v povezavi s to trditvijo podtaknila prav kritika, ki sem jo prebral v neki domači publikaciji. Recenzent je trdil, da je zgodba »Na sledi očetu« preveč dokumentaristična in zato nefilmska. Film je bil v resnici posnet na lokaciji in brez razkošne produkcije. Moj odgovor recenzentu bi bil, da se ta film ne ukvarja z individualno izkušnjo, ki bi gledalca nagradila s potrditvijo posameznikove zmožnosti preseči svoje družbeno okolje, kar je popularen pristop v dramatiki že vsaj od Moliera.

Prav nasprotno, nemeščanska drama o nemeščanih »Na sledi očetu« govori o kolektivni izkušnji, o tem, kako in zakaj hribovska družba, morda revščina na sploh, obstaja v večni skoposti resnice in pomenov. Gledalčeva nagrada za konec je vživetje v vzporedne pravičnosti, ne pa potrditev ene same, ki bi bila od samega začetka njegova lastna. To je potemtakem veliki film o kriminalu, ki ga nikoli nismo dočakali, saj kriminalitete ne poustvarja iz osebne ambicije tako kot Scorsese, temveč poda tako rekoč gasilsko sliko, ki bi jo mirne volje overovil zgodovinar, ki poskuša rekonstruirati nastanek sicilske mafije kot solidarnostne združbe preganjanih in izključenih.

Za konec bi še dodal, da sceno krasi neverjetna količina zavrženih motornih vozil, od tovornjakov do čolnov, kar me napeljuje na misel, da filma Mad Max in Poštar ter knjige Williama Gibsona niso bili toliko futurizem kot eskapistična predelava materialov, ki so brez posebnega vizionarstva že bili pri roki.

Etnološko razpoložen je bil Jan Adlešič.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28456