Politika> Zeitgeist

Srebrenica revisited
Ponedeljek, 18. 7. 2011

avtor/ica: Saška

V tokratnem Zeitgeistu predstavljamo pogled na slovesnosti ob obletnici genocida v Srebrenici v pogovoru s Hasanom Nuhanovićem, enim od preživelih in nekdanjim prevajalcem Združenih narodov v t.i. "zaščitenem območju", in Muniro Subašić, predstavnico združenja Majke Srebrenice.


Oddaja v celoti:

Na žalnih slovesnostih, ki so se odvijale 11. julija na spominskem obeležju in pokopališču v Potočarih pri Srebrenici, se je slišalo sporočilo miru in bolečine, ki je odmevalo po vsej Bosni in Hercegovini ter preko njenih meja. Srebreniški genocid, v katerem je bilo v nekaj dneh na vsaj 11 lokacijah v okolici Srebrenice umorjenih več kot 8000 ljudi, velja za enega najhujših zločinov, storjenih po 2. svetovni vojni.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na dan 16. obletnice so minuli ponedeljek na spominskem pokopališču v Potočarih pokopali posmrtne ostanke 613 novo identificiranih žrtev, najdenih v sekundarnih grobnicah, kamor so srbski vojaki prekopavali trupla, da bi prikrili zločin, storjen julija 1995. Najmlajši med njimi je bil deček, star 12 let, najstarejši gospod jih je ob smrti štel čez 80, identificirali pa so tudi ostanke dekleta, starega 20 let.

V spomin na žrtve se je že v tednu prej začel pohod iz različnih delov Bosne in Hercegovine proti Srebrenici, poleg tega se je v Srebrenico podala tudi posebna kolesarska odprava miru. V zgodnjih jutranjih urah je 11. julija iz različnih krajev federacije odrinilo tudi več kot 200 avtobusov, s katerimi je država več tisoč obiskovalcem zagotovila

brezplačni organizirani prevoz. Na otvoritvi spominskih in verskih slovesnosti se je letos trlo politikov. Med njimi so bili visoki predstavniki Bosne in Hercegovine, visoki predstavnik in posebni odposlanec Evropske unije v Bosni in Hercegovini, diplomat Valentin Inzko, namestnik turškega premierja Bülent Arinç, predsednik Hrvaške Ivo Josipovič in mufti Mustafa Cerić.







Hasan Nuhanović, nekdanji prevajalec za nizozemske mirovniške enote Združenih narodov in eden preživelih, je povedal, da pred leti ni bilo tako in so se politiki obisku Srebrenice izogibali. Prvič se je leta 1998 v Srebrenici zbralo okoli 50 ljudi, šele leta 2000 je organizacijam, ki so obujale spomin na genocid, uspelo priti v Srebrenico s 100 avtobusi in diplomatskimi predstavniki.

Hasan Nuhanović je pojasnil, kako in zakaj so se leta 2000 odvijale priprave na obisk Srebrenice:

Nuhanović tudi opisuje, kako je v prelomnem letu 2000 potekal prihod in obisk srebreniškega obeležja:

Gibanje za ohranitev spomina na žrtve genocida je v 16 letih postalo institucija, ki je zdaj pod okriljem Federacije Bosne in Hercegovine. Pokopališče in območje nekdanje tovarne akumulatorjev, v kateri so pripadniki srbske vojske zbirali ljudi, preden so jih poslali na usmrtitev, sta v lasti državne fundacije, ki skrbi za muzej in sakralni del s posmrtnimi ostanki.

Hasan Nuhanović zdaj dela kot svetovalec omenjene Fundacije s polnim imenom Spominsko obeležje in pokopališče Srebrenica-Potočari, ki je dosegla, da na lokaciji v Potočarih pri Srebrenici stoji muzej genocida in zanj skrbijo na državni ravni. Do tega, da je zdaj omogočeno ljudem v tolikšnem številu obiskati pokopališče in muzej v Potočarih, je bilo potrebne veliko vztrajnosti in poguma. Nuhanović pojasnjuje prvotni cilj romanja v Srebrenico:

 

 

 

 

 

 

Pred dobrim tednom dni je Hasan Nuhanović prejel odločbo drugostopenjskega sodišča v tožbi proti Kraljevini Nizozemski, ker njene enote 11. julija 1995 niso zaščitile članov njegove in dveh drugih družin, za katere so bile neposredno odgovorne. Po prvotni zavrnitvi njegove tožbe je po pritožbi 5. julija prizivno sodišče v Haagu na drugi stopnji odločilo, da je Kraljevina Nizozemska kriva za smrt treh bosanskih civilistov, usmrčenih julija 1995 v Srebrenici, ki je bila tako imenovana zaščitena cona. Z odločitvijo prizivnega sodišča je pojasnjeno, da sta bila neposredni nadzor in odgovornost v rokah nizozemskih oblasti in ne Združenih narodov. Nuhanović je povedal, da so s tem potrjena dejstva, ki so jih zavrnili na sodišču prve stopnje in še izjavil, da bo izkoristil vse zakonske možnosti, ki iz omenjene odločitve sledijo, vključno z ločenim postopkom za izplačilo odškodnine.

Tudi organizacija Majke Srebrenice oziroma Združenje žena in mater žrtev enklave Srebrenica in Žepe sodeluje v sodnih procesih, v katerih družine žrtev tožijo Kraljevino Nizozemsko in Združene narode. Munira Subašić, predstavnica tega združenja, pojasnjuje, kako poteka njihovo delo in omenjeni sodni procesi:

V spomin in opomin, da se kaj takega nikoli več ne ponovi, je s posebno resolucijo Evropski parlament razglasil 11. julij za dan spomina na genocid v Srebrenici. Resolucijo je podpisala tudi Munira Subašić, ki pojasnjuje, zakaj se je treba vračati v Srebrenico:

Hasan Nuhanović in Munira Subašić tudi obžalujeta, ker je trajalo predolgo, da je generala Mladića doletela kazen na haaškem sodišču. Vsekakor priznavata, da je prav, da je sodbo dočakal živ. Spomin na žrtve genocida v Srebrenici ostaja živ tudi skozi njihovo delo in zdaj z delovanjem fundacije.

V okviru spominskega obeležja in muzeja genocida so v Potočarih pripravili razstavo v nekdanjem tovarniškem objektu, kjer je mogoče videti odlomke iz vojaške komunikacije, fotografije nekaterih umrlih in druge spominske predmete. Iz dokumentacije je razvidno, da je bil ukaz za pomor nedvoumen, na ogled je tudi sklep, s katerim so dogodki julija 1995 razglašeni za genocid, prav tako pa v obraze obiskovalcev nemo strmijo fotografije identificiranih žrtev in njihovi osebni predmeti, ki so bili najdeni v grobiščih skupaj s posmrtnimi ostanki. Pogled na tisoče nagrobnikov na drugi strani ceste priča, da bodo umrli za vedno bdeli nad krajem, ki je edini teritorij Republike Srbske, ki ne pripada nikomur.

 

 

 

 

 

 

Srebrenico je obiskala Saška G.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28518