Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz

Kultura> Kosilo nekega molja

Kosilo nekega molja Á la carte: Krapi v blatu.
Ponedeljek, 25. 7. 2011
avtor/ica: Petra Meterc

Jeroen Olyslaegers se slovenskemu bralcu z romanom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda, ki je izšel pri založbi Modrijan, predstavlja prvič, v Belgiji pa je svojo pot slave že utiral tako s pisateljskim kot tudi dramaturškim in igralskim udejstvovanjem. Prav gledališko delo je tisto, ki se odraža tudi v pričujoči knjigi, ki jo odlikujeta dramaturškost in izjemen čut za dialoge. Več v ponedeljek ob 16.00 v Kosilu nekega molja..

Kdo so Mi? Mi je skupina Flamcev, elitnežev, nacionalistov, pretiranih konzumerjev alkohola in občasnih svingerjev, ki se poleti 1976, ko vročina vse dogajanje izrisuje počasi in s težavo, skupaj odpravijo na počitnikovanje v svoje vile na obale španske Costa Brave. Še preden odrinejo, se v knjigi predstavita dva protagonista romana – Georges in Fred. Na pikniku pri slednjem spoznamo njuni družinici pa tudi njuno očitno premožnost, katere absurden primer je ribnik, ki ga je Fred bahaško napolnil s krapi, ti pa zaradi izjemne vročine, ki je izsušila ribnik, počasi crkavajo v tistem, kar ni več voda, marveč le še blato. Prav ta nesrečna bitja pa so pravzaprav tudi metafora za zgodbo, ki se razvije v romanu. A pustimo crkajoče ribe za pozneje.

Jeroen Olyslaegers se slovenskemu bralcu z romanom Mi v prevodu Mateje Seliškar Kenda, ki je izšel pri založbi Modrijan, predstavlja prvič, v Belgiji pa je svojo pot slave že utiral tako s pisateljskim kot tudi dramaturškim in igralskim udejstvovanjem. Prav gledališko delo je tisto, ki se odraža tudi v pričujoči knjigi, ki jo odlikujeta dramaturškost in izjemen čut za dialoge. Protagonisti v knjigi besedičijo in pametujejo predvsem o politiki in seksu. Čeprav Mi vsekakor ni političen roman, je Olyslaegers močno izpostavil flamski nacionalizem in ga prepletel s tistim v Španiji, ki je nedolgo po smrti diktatorja Franca še kako prisoten. Tako sluzaste, kot so njihovi pogovori o politiki, pa so tudi njihove pijanske seksualne eskapade in medzakonske zamenjave. Nasprotje elitnežem predstavlja le Nicole, varuška, ki je prikazana kot nekakšen levičarski skrajnež, ki pa ga nihče ne jemlje preveč resno.

V poletni vročici se potlačijo in zabrišejo vse travme, temne strani in nasploh vsa umazanija, po kateri junaki stopajo kot po minskem polju, le da na mino uspe stopiti le Georgesu – ta umazanija ga začne dušiti tako kot blato prej omenjene krape. Začne se pogrezati, zraven pa z umazanijo škropi še po drugih. Prelom v pripovedi zaznamuje Georgesova izguba pozicije pripovedovalca. Zareza v kompoziciji romana se ujema s prestopom iz poglavja Oni v poglavje Mi; to pa je ekskluziven mi; takšen, ki deluje po načelu izločitve gnilih jajc; »mi - in ne ti«.

V drugem delu se v romanu začnejo pojavljati polgotski elementi; Georgesov sin Donald nekega dne zasliši skriti glas, ki prepeva pesem s pomenljivim besedilom: Vse je polomljeno, vsi se pretvarjajo. Georgesovo vrnitev z njegovega LSD-jevskega izginotja spremljata srdita nevihta in krvoločen lajež psov iz daljnega zavetišča. Vse bolj se začenja čutiti tudi moralističen ton: subtilne obsodbe pa niso omejene na dotično družbico, marveč so univerzalne, na kar opozarja prav ta en sam samcat zaimek v naslovu knjige. Mi kot socialno zavetje, ki osebku zagotavlja občutek varnosti, a ga tudi duši in tlači v okvire, pobeg iz teh pa je možen le z izključitvijo, ko osebek - gnilo jajce - že preveč zaudarja in se skupina zboji, da utegne pokvariti še druge okoli sebe.

Olyslaegers se po aktualnih tematikah obdobja, v katerem so poplesovali v ritmih Abbe in ki bi se zlahka preslikalo tudi v današnje, smuka kot riba v vodi, bralca pa ohranja zbranega vse do konca romana. Pa da še zaključimo po ribje: Fred, tisti, ki je v ribnik naselil krape in so mu potem v vročini crkavali v blatu in trkali po vesti vsakič, ko je šel na vrt, bojda pa tudi v spanju, jih je, da mu jih ne bi bilo več treba gledati, zabrisal v otroški bazenček, kjer so v razgreti vodi kaj kmalu pocrkali. Če je torej Georges krap v romanu, je bazenček umobolnica, kjer ga zdravila tudi v resnici spravijo na nivo ribje eksistence. To pa seveda ni nikakršen spoiler: v romanu je namreč glavno tisto, kar se dogaja okoli nesrečnega pregretega ribnika in bazenčka.

Da je roman vreden mesta v nahrbtniku, s katerim jo bomo mahnili na poletni potep, trdi Petra Meterc.

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28556