Mesec gre h koncu, denar v naših žepih vztrajno kopni, zato iščemo cenejše možnosti prehranjevanja. Razmeram primerno smo se odločili tudi za varčevalno-združevalno dieto in skombinirali dva obroka v enega. V poznem popoldnevu, ko je že prepozno za kosilo in še prezgodaj za večerjo, smo si poiskali razmeroma poceni kočerjo.

Zavili smo v Pub Legende in se posedli na teraso, kjer je kljub bližini prometne Tržaške ceste precej prijetno. Na postrežbo nismo čakali dolgo. Morebiti tudi zato, ker smo bili v gostilni med bolj redkimi gosti. V času počitnic in odsotnosti študentov pri legendah pač ni velike gneče.

Že ob prihodu smo si na dveh velikih tablah prebrali dnevno ponudbo, tako da naprej po meniju niti nismo brskali. Pri dnevni ponudbi naj omenimo, da so uvidevno prijazni tudi do nemesojedcev, saj so zanje pripravili enako količino jedi kot za njihove mesojede kolege.

Tudi na hrano nismo dolgo čakali. Juha je prišla na mizo kmalu po oddanem naročilu. Bila je precej običajna in rahlo preslana za vse udeležene, vendar z obilico dojenčkastega korenja in druge zelenjave, ki sodi v tovrstne juhe. Vsekakor pa je potolažila naše prazne želodce do prihoda glavne jedi.

Tokrat se je našega ocenjevanja hrane udeležilo še večje število sojedcev kot sicer, česar smo bili čisto veseli, saj smo lahko ob enem obisku poskusili širšo paleto jedi. Sredi obeda smo pogumno dvignili pogled z našega krožnika in vrgli lačne oči še na krožnike preostalih ljudi za mizo. V isto smer je zalutala tudi naša vilica in poskusila pečena piščančja bedra s pečenim krompirjem na enem krožniku in piščančja nabodala z ocvrtim krompirčkom na drugem. Nabodala niso bila najbolj navdušujoča, bedrca so bila okusna, priloženi pečeni krompir pa bolj kuhan kot pečen, ampak soliden.

Vrnimo se torej k našemu krožniku. Naročili smo mesno tortiljo. Kot prilogo so nam dodelili ocvrt krompirček in zeleno solato s prelivom iz kisle smetane. Tortilja je bila polnjena z mletim mesom, sirom, zmečkanim rdečim fižolom, čebulo in papriko, če smo pravilno klasificirali drobno narezane koščke podušene zelenjave. Tortilja sama je bila hrustljavo zapečena in okusna, nadev pa soliden.

Ocvrt krompirček oziroma ponfri, kot mu pravijo nekateri sladokusci, je bil precej običajen, dobro zapečen, ne ravno vroč, ampak vseeno všečen. Priložena zelena solata pa je bila pohvalno sveža, dehteča in hrustljava. Skratka, ravno takšna, kot se za solato spodobi.

Splošni vtis nad okusnostjo in hranljivostjo hrane je kar dober, a ne ravno legendaren, kot bi lahko kdo sklepal iz imena gostilne. Presežkov sicer niti nismo pričakovali, zato smo bili s končnim rezultatom čisto zadovoljni. Za 3,47 evra smo dobili soliden obrok, postrežba pa je bila kljub pozni popoldanski uri čisto korektna in prijazna. Cena bona je sicer malo visoka glede na manjšo količino hrane na naših krožnikih, načeloma pa sprejemljiva. Tokrat smo pa tako ali tako iskali manjšo kočerjo in ne obilnega kosila, tako da so bili naši trebuhi na koncu ravno prav polni.

Da si boste lažje predstavljali mesno tortiljo, ki smo jo ocenjevali, vam prilagamo tudi fotografijo.

Tokrat je za bon del svojega proračuna namenila Maja Oprešnik.