ODDAJA V CELOTI:



Znotraj Evropske unije in tudi Evrope širše je zaznati vedno več kritik multikulturalizma s strani najvišjih politikov, kar je lahko zaskrbljujoče. Sicer gre lahko razumeti trditve nemške kanclerke Angele Merkel ali britanskega premierja Davida Camerona, da je multikulturalizem propadel in je potrebno iskati druge rešitve integracije priseljencev, delno kot samokritiko in sicer zaradi getov, ki nastajajo po nekaterih evropskih mestih. Vendar pa gre lahko tudi za nevarno tezo, saj v današnji Evropi, ki je tako kulturno prepletena, ni jasno, kam bi lahko zavili od multikulturalizma, saj nek prehod v nacionalno monokulturo enostavno ni več mogoč niti zaželjen. Pri tem je vprašanje tudi, koliko lahko države propagirajo nacionalnost kot bit države v današnji Evropi, ne da bi zaradi tega v neenakopraven položaj postavljale ljudi, ki niso te nacionalnosti.

Omenimo dve kritiki multikulturalizma, tako imenovano tradicionalno in sodobno. Prva se nanaša predvsem na neučinkovitost multikulturalizma kot politike sprejemanja in vključevanja kulturne različnosti. Temeljni očitek te kritike se nanaša na perverznost politik multikulturalizma, saj naj bi imele za posledico socialno fragmentacijo in vsesplošno erozijo medsebojnih odnosov. Druga kritika politikam multikulturalizma očita vrsto protislovnih oziroma paradoksalnih učinkov, teoriji multikulturalizma pa teoretično šibkost, saj naj bi bil multikulturalizem neuspešen pri uskladitvi demokratičnega ideala državljanske enakosti ter liberalnega ideala enakosti spoštovanja. Paradoksalnost multikulturalizma na ravni politik naj bi bila povezana zlasti z negativnimi učinki, ki naj bi jih imele kulturne pravice na najšibkejše člane kulturnih skupin - paradoks multikulturne ranljivosti - in politika pripoznanja na samo razumevanje kulturne različnosti - paradoks multikulturne različnosti. Hkrati leti na multikulturalizem tudi očitek, da politike pripoznanja spodjedajo politiko redistribucije oziroma medsebojno solidarnost med posamezniki politične skupnosti.

Sicer poznamo več tipov multikulturalizma. Tukaj bomo našteli tri teoretske zasnutke: konservativen, liberalen in kritičen. Konservativen mutikulturalizem naj bi sicer teoretsko odmaknil od teorije monokulture, ki med kulturami dela hierarhično lestvico, vendar pa še vedno kulture diskriminira kot tako imenovano kognitivno neenake, kar naj bi bila posledica kulturne zaostalosti in pomanjkanja določenih vrednot, ki so močne v dominantni družbi. Kot primer konservativnega multikulturalizma v Sloveniji lahko podamo odnos nekaterih političnih strank do romske skupnosti.

Liberalni multikulturalizem izhaja iz predpostavke, da so vsi posamezniki enakovredni in to prenese na kulture. Problem te teorije je, da vse kulture zaradi različnih družbenih možnosti, na primer socialnih ali izobraževalnih, ne razvijejo enakih sposobnosti. Kritična teorija multikulturalizma postavi razliko med enakopravnimi kulturami kot osnovo multikulturalizma, vanj pa vpelje tudi antropološki vidik človekovih pravic, saj je neka kultura, ki te krši, vredna kritike, kot nam to tudi omogoča, da ne zapademo v popolni kulturni relativizem. Za slednjega je značilno, da ni sposoben najti univerzalnega načela, kot so na primer človekove pravice. Sicer se danes skoraj vsi strinjajo, da človekove pravice obstajajo, a se zaplete pri definiciji, kaj točno te pravice so. Najprej smo o trenutnem stanju multikulturalizma v Evropski uniji govorili s filozofom Darkom Štrajnom, predsednikom Liberalne akademije:



Naš drugi sogovornik je Mitja Sardoč iz Pedagoškega inštituta ter Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Za začetek smo ga povprašali, kakšni so argumenti proti in za multikulturalizem v Evropski uniji:



Vsekakor so pred Evropsko unijo, če želi delovati kot večkulturna družba - in kot kaj drugega si jo težko predstavljamo - še veliki izzivi, če noče zapasti nazaj v starejše in bolj rigorozne modele družbe.