Politika> Zeitgeist

PREZAPLETEN KLOBČIČ NA AFRIŠKEM ROGU
Ponedeljek, 8. 8. 2011

avtor/ica: Boris V.

Afriški rog je zopet v ospredju medijske pozornosti. A razlog tokrat niso spopadi med somalijsko prehodno vlado in islamističnimi uporniškimi skupinami, znanimi kot al-Šabab, temveč lakota. Razlogi se skrivajo v kroničnem pomanjkanju investicij v kmetijstvo, tu so omenjeni spopad, pa revščina, nedelujoča somalijska vlada, suša. Skoraj 15im milijonom ljudem grozi lakota. Dela Evropa dovolj za reševanje krize? Sogovorniki iz FAO, Oxfama in urada visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko.

Oddaja v celoti:



Afriški rog, območje, ki obsega Somalijo, Kenijo, Etiopijo, Eritrejo in Džibuti, je zopet v ospredju medijske pozornosti. A razlog tokrat niso spopadi med somalijsko prehodno vlado in islamističnimi uporniškimi skupinami, znanimi kot al-Šabab. Državljanska vojna v Somaliji traja namreč že dvajset let, posledično pa država ravno toliko časa nima delujoče vlade. To se seveda odseva tudi v nesposobnosti države, da se sooča z aktualnim problemom, ki zadeva tudi širšo regijo. Le-to je namreč prizadela najhujša suša v zadnjih 60ih letih, zaradi odvisnosti tega območja od kmetijstva pa se je po skoraj dvajsetih letih zopet pojavila lakota. Združeni narodi so že julija razglasili lakoto v dveh pokrajinah na jugu Somalije, od takrat pa se je razširila tudi na druge pokrajine, vključno z glavnim mestom Mogadišem. Lakota tako grozi skoraj 15im milijonom ljudi v Keniji, Somaliji in Etiopiji. Združeni narodi lakoto razglasijo, ko število hudo podhranjenih otrok preseže 30 odstotkov, ko več kot dve osebi na 10.000 umreta na dan in ko ljudje nimajo dostopa do hrane in ostalih potrebščin. Vse to je v Afriškem rogu izpolnjeno.

Begunci z juga Somalije bežijo na sever in proti jugu, kjer pa jih v prenapolnjenih begunskih taboriščih čakajo grozne razmere. Dodatne probleme povzročajo spopadi v Somaliji, kjer uporniki po poročanju medijev mednarodnim humanitarnim agencijam v nekaterih predelih države ne dovoljujejo opravljanja njihovega dela, češ da so politične. Al-Šabab prav tako ne priznava obstoja lakote, bili naj bi zgolj manjši problemi s sušo. A kako je do nove lakote sploh lahko prišlo? Kot izpostavljajo poznavalci, je problematično predvsem dolgoletno pomanjkanje investicij v kmetijstvo. Leta 2003 so se vodje afriških držav sicer zavezali, da bodo do leta 2008 v ta sektor države začele vlagati najmanj 10 odstotkov državnega proračuna, a so le redke države to zavezo, ki je sicer postavljena prenizko, izpolnile. Govorili smo s Shukrijem Ahmedom, višjim ekonomistom pri Organizaciji Združenih narodov za hrano in kmetijstvo (FAO), in ga za začetek prosili, naj predstavi stanje, v katerem se nahaja kmetijstvo v državah Afriškega roga:



Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo ni sama pri reševanju težav v tem delu Afrike. Na terenu je med drugimi že dolga leta prisotna mednarodna nevladna organizacija Oxfam, ki je predvsem aktivna na področju zagotavljanja čiste pitne vode in sanitarij. Poleg tega se ukvarjajo s poučevanjem ljudi o nujnosti skrbi za higieno zaradi izbruhov bolezni, vodijo pa tudi terapevtske centre za podhranjene otroke. Po nekaterih ocenah naj bi regija potrebovala okoli milijardo in pol evrov, da bi sanirala trenutne težave s sušo. Evropska unija je zaenkrat prispevala okoli 100 milijonov evrov, obljubila pa še nadaljnjih 60. Louisa Belangerja, tiskovnega predstavnika Oxfama, ki se trenutno nahaja v Keniji, smo vprašali, ali so zadovoljni z odzivom Evropske unije?



Ali je omenjenih 160 milijonov evrov dovolj, smo vprašali Michaela Manna iz urada visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko:



Revščina, brezperspektivnost in desetletja izkoriščanja naravnih bogastev s strani tujcev predstavljajo plodna tla za alternativno soočanje s problemi. Nekaj časa so bili tako ljubljenci svetovnih medijev tudi somalijski pirati, ki sicer sebe označujejo za varovalce morja, članice Evropske unije pa so prispevale svoje zračne in pomorske vojaške sile, da bi ukrepale proti piratom in varovale obstoječe trgovske poti, pa tudi omogočale dovoz humanitarne pomoči po morju. V luči lastnih interesov unije in aktualne krize smo Michaela Manna vprašali, kakšno sploh je stališče urada visoke predstavnice Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko do te regije:



Seveda pa edini moteči faktorji niso zgolj kriminal, revščina in vremenske neprilike. Tu so še čisto politične ovire. Omenimo meje med državami, ki velikokrat delijo plemena, poleg tega pa onemogočajo ljudem proste prehode iz ene pokrajine v drugo v zasledovanju virov za preživetje. Kakšna je torej vloga teh arbitrarno začrtanih državnih mej v trenutni krizi? Odgovarja Louis Belanger iz Oxfama:



Kakšno vlogo pa igrajo v trenutni krizi vodilne multinacionalke na področju prehrambene industrije? To smo vprašali Shukrija Ahmeda iz Organizacije Združenih narodov za hrano in kmetijstvo:



Kot smo slišali, ni elegantne rešitve za obstoječo krizo. Kronično pomanjkanje vlaganja v kmetijstvo, revščina, oboroženi spopadi, nedelujoča vlada in huda suša so enostavno prezapleten klobčič, da bi ga z lahkoto odvozlali. Ob reki beguncev in milijonih, ki jim grozi smrt zaradi lakote, se zdijo spopadi med somalijsko vlado in uporniki za prevlado v državi toliko bolj bizarni. In verjetno se prav v končanju tega konflikta skriva ključ do prekinitve smrtonosnega cikla znosne in neznosne revščine.

Zeitgeist je pripravil Boris Vasev.



Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28672