 Kultura> KinobarDeviški ples smrti
Torek, 23. 8. 2011
avtor/ica: J.J.Adlešič
Deviški ples smrti je film o tem, kako šovbizu niti ni treba pokvariti umetnika, saj je v svoji dionizični sli že od samega začetka skoz in skoz zloben. In to ni zloba, ki bi se po baudelairovsko naivno izražala prek izdelave nekakšnega satanskega javnega lika, ne, gre se za nekaj političnega, za smrtni gon navzven obvladanih ljudi, ki je sla po posedovanju, obvladovanju in uničenju svojih varovancev oziroma sodelavcev.
Prvenec Endreja Huleša je bil bržkone največje presenečenje poletne sezone Kinodvora. Najprej ugotovimo, kdo Huleš sploh je. Imdb je s podatki precej skop, kar morda niti ni nenavadno za evropskega igralca. Le da ta zadnja karakterizacija ne drži povsem. Namreč, Huleš je bivši holivudski karakterni igralec madžarske narodnosti, ki je z Deviškim plesom smrti postal evropski režiser, vsaj v pretežni meri, kolikor to dopuščajo kapitalizacija in srčne vezi z igralci izza luže.
In glavne teme filma, devicam in plesu v brk, so prav kapital in srčne vezi. Zgodba teče o dveh bratih - plesalcih, ki ju je zgodovina razdelila med dva kontinenta, kjer sta ju potem obdelala kapitalizem in komunizem, da sta se dvajset let pozneje lahko le srečala, da bi se pobotala in modrovala o neznanskosti zgodovine, krhkosti posameznika in drugem.
A to je šele začetek filma, ki trmasto vztraja na svojem, kar ga naredi za enega najboljših filmov o šovbizu, kar sem jih kdaj videl.
Get Shorty je bil znotraj-industrijska farsa, kjer so si pomembni ljudje v biznisu nalili čistega vina. Vanya on 42nd Street je bil film o treh prijateljih, ki prek šovbiza, ali pa vsaj gledališke produkcije kljubujejo viharjem življenja. Deviški ples smrti je film o tem, kako šovbizu niti ni treba pokvariti umetnika, saj je v svoji dionizični sli že od samega začetka zloben. In to ni zloba, ki bi se po baudelairovsko naivno izražala prek izdelave nekakšnega satanskega javnega lika, ne, gre za nekaj političnega, za smrtni gon navzven obvladanih ljudi, ki je sla po posedovanju, obvladovanju in uničenju svojih varovancev oziroma sodelavcev.
Saj ne, da bi bila pripoved tako nedvoumna, osredotočena in enodimenzionalna kot pri filmih, ki sem ju naštel prej. Ena od vrlin tega čudovitega filma je, da se politični in poklicni kontekst po najboljši filmski tradiciji umikata osebnim težavam protagonistov, ki jim v naslovu omenjeni ples smrti nazadnje služi kot nekakšen starogrški dramski zbor. Poleg tega je film v skladu s svojim financiranjem, madžarskim, kanadskim in slovenskim, razcepljen na scene v treh jezikih, ki v zgodbo vnašajo bizarne in nepotrebne subtekste.
Nepotrebno pa še ne pomeni slabo! Prizor, kjer se razkrije, da je odtujeni in zagrenjeni družinski patriarh oče omenjenih bratov, Slovenec, ki je ubežal Titu-Stalinu, je sam po sebi trenutek postmoderne eksotike. Da pa ga odigra Boris Cavazza v kompaktni reprizi Osebne prtljage in poosamosvojitvene slovenske drame na sploh, pa je že skoraj preveč nadrealistično. V zadostni slovenščini mu seveda odgovarja njegov celuloidni sin, Endre Huleš, ki je bojda znan po svoji celuloidni ljubezni do tujih jezikov. Kanadski del ekipe sestavljata znana, a ne slavna igralca Stephen McHattie, ki se ga lahko spomnimo kot nosilca neodvisne grozljivke Pontypool, ter Gil Bellows iz Raztresene Ally.
Še vedno nismo obsegli filma, kot si to zasluži. Starodavna plesna rutina, ali raje ritual, soimenski deviški ples smrti, je vseskozi rdeča nit filma. Čeprav film ne prizanaša pretenzijam umetnikov, ki bi radi kar odmislili menedžment, ker je preveč neumetniški, torej discipliniran, pa slavi samo umetniško dejanje, tudi tako kolektivno, neizumetinčeno in grobo, kot je ljudski ples. Ali morda prav zato – ker je ljudski ples tako oneiričen, ker gibanje zahteva udeležbo cele skupnosti, ker ga tisti, ki izostane, ne razume, kot ne more razumeti udeležbe v skupnosti, ki jo ples simbolizira. Slavljenje telesnosti kot ključnega dela bivanja, ki uhaja premisleku, je nemara tisto, kar Deviški ples smrti povzdiguje v vrhunsko umetniško delo.
Kljub zapisanemu je Jan Adlešič ves čas potrpežljivo sedel, ne da bi odplesal eno samo figuro.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=28784
|