Oddaja v celoti:

V začetku prejšnjega meseca so v obeh predstavniških domovih v Združenih državah Amerike republikanci in demokrati vendarle dosegli dogovor o pogojih za dvig zgornje meje zadolževanja, ki zdaj znaša skoraj poldrugi bilijon dolarjev. Proces doseganja sporazuma med obema političnima blokoma je pritegnil veliko pozornosti, predvsem zaradi skrajnega politikantstva, ki je skoraj ogrozil suverenost ameriškega dolga. To v prvi vrsti velja za republikansko večino v Kongresu, ki je v končnem dogovoru, s katerim je bila končana več kot mesec dni trajajoča agonija, praktično uspela izsiliti vse, za kar so se zavzemali od samega začetka.

V dolgoročnem načrtu za zmanjševanje ameriške zadolženosti v prihodnjih letih je tako po mnenju precej strokovnjakov očitno nesorazmerje med krčenjem državnih izdatkov in pridobivanjem proračunskih sredstev iz naslova davkov. Republikanska večina v Kongresu je ostala neomajna pri zahtevi, da do zniževanja dolga v prihodnje nikakor ne sme priti na račun zviševanja davkov, predvsem v različici progresivnega obdavčenja najbogatejših slojev in velikih korporacij. Glavno breme bo tako z rezanjem proračunskih izdatkov za socialne, zdravstvene in izobraževalne programe bržkone padlo na srednje in nižje sloje v družbi.

Poleg omenjenega primera obstajajo v Združenih državah Amerike v zadnjem času tudi drugi indici, ki kažejo na odmevne zmage in uspehe korporativnega dela te družbe. Ta, kot kaže, skuša aktualno gospodarsko krizo izkoristiti za utrditev lastnega položaja v družbi in za obračun s tistimi faktorji, ki jih lahko razume kot lastno protiutež. Med slednje lahko recimo uvrstimo zvezno oblast, še posebno, kadar je na čelu Bele Hiše demokrat, organizirano delo v obliki sindikatov in zakonodajo, ki velikim podjetjem in korporacijam nalaga tudi določene omejitve in obveznosti.

Vse od prve polovice 70-ih let velika podjetja in korporacije v Združenih državah Amerike uspešno razširjajo svoje ideje in poglede na preostanek družbe preko različnih neoliberalnih think-tankov, lobističnih skupin in tistega dela politike, ki jim je že tradicionalno bolj naklonjen - republikanske stranke. Sodelovanje s slednjimi seveda ni ekskluzivno, saj kapital lahko uspešno paktira tudi z nasprotnim političnim polom, še posebej, če ima ta v danem trenutku v rokah zakonodajne vzvode oblasti.

Izmed omenjenega raznovrstnega konglomerata družbenih dejavnikov, preko katerih korporativni del ameriške družbe širi svoje ideje, v današnji oddaji izpostavljamo American Legislative Exchange Council, skrajšano ALEC. Kot deklarirano nestrankarska in neprofitna organizacija gre ALEC v svojem delovanju veliko dlje kot običajne lobistične organizacije. V svojem članstvu namreč združuje tako predstavnike velikih podjetij in korporacij kot tudi zakonodajalce na zveznih in državnih nivojih. S svojimi izrazito neoliberalnimi in konzervativnimi stališči se odkrito zavzema za promocijo idej prostega trga, šibke centralne vlade, federalizma in individualnih svoboščin.

Jasno je, da večinski del financiranja ALEC-a nosijo korporacije, ki na srečanjih in preko skupnih odborov skušajo vplivati na predstavnike zakonodajne oblasti pri oblikovanju zakonskih okvirov na različnih področjih. Med omenjenimi predstavniki zakonodajne oblasti jih 73 pripada republikanski strani, zgolj 7 pa je demokratov. Zakonodajni osnutki, ki prihajajo iz takšnega »delovnega okolja«, so izrazito pro-korporativni. Zavzemajo se za znižanje davkov, krčenje delavskih pravic, zmanjšanje odgovornosti korporacij pri njihovih morebitnih škodljivih vplivih na okolje in družbo in tako dalje. Omenimo samo nekatere največje in najbolj volilne korporacije, ki skušajo vplivati na zakonodajo preko ALEC-a. To so: Johnson&Johnson, Coca Cola, Pfizer, Wal-Mart, Exxon Mobil, Glaxo SmithKline in številne druge.

Pred dobrim mesecem dni, natančneje v sredini julija, je ameriška raziskovalna skupina Center for Media and Democracy objavila več kot 800 tajnih osnutkov zakonov, ki so nastali v ALEC-ovih delovnih skupinah. Organizacija je objavila tudi več odmevnih poročil o zakulisnem dogajanju znotraj ALEC-a. Eno takšnih šokantnih poročil ugotavlja, da so pri odločanju o okvirnih zakonih korporacije povsem enakovredne z zakonodajalci in imajo na vse osnutke zakona možnost veta. Drugo razkritje pa ugotavlja, da so z vseh ALEC-ovih zakonodajnih predlogov, ki se pojavijo v zakonodajnih procedurah različnih zveznih držav, umaknjene reference o tem, kdo je njihov avtor.

O delovanju ALEC-a in razkritjih organizacije Center for Media and Democracy smo se pogovarjali z izvršno direktorico in glavno urednico slednje, Liso Graves:

V lovke korporativne Amerike se je ujel Matej Šebenik.