Kultura> Kosilo nekega molja

Haruki Murakami: O čem govorim, ko govorim o teku
Sreda, 5. 10. 2011
avtor/ica: Jernej Kaluža

»Vedno pazim, da lahko dobri občutek, ki mi vzbuja tek, prenesem na naslednji dan. Isti postopek kot pri pisanju romanov. Tudi če čutim, da bi lahko napisal še več, ob določenem času odložim pero. Tako naslednji dan lažje začnem delati... Nadaljevati pomeni ne prekiniti ritma«

Najtežje je začeti. Tako teči kot pisati. Na začetku ni nič samoumevno, ne smer, ne način, ne hitrost, niti ne dejstvo začenjanja samo. Kot je dejal Freud, ni toliko čudno, da nekateri zjutraj nočejo vstati iz postelje, ampak bolj to, da večina vstane. Za pojasnitev tega čudeža ni mogoče najti nikakršnega zunanjega in obče ter večno veljavnega vzroka ali počela. Prej bi lahko rekli, da je vsako tako počelo le iz-govor, ki preprečuje da bi iz-govorili ime prapočela samega, nemogočo besedo, ki bi pojasnila zakaj. Ta nemogoča beseda v neskončnost prihodnosti odlaša svoj prihod in s tem odlašanjem paradoksalno bruha tisoče drugih besed ali v primeru teka – korakov. In ko se na začetku nečesa sprašujemo zakaj, samo to »zakajanje« proizvede določen ritem, znotraj katerega vprašanje postaja vse bolj megleno, postaja le še tema znotraj komada, le še vezivo med dvema korakoma ali besedama. Brez da bi vedeli, zakaj smo začeli, smo že sredi nečesa. Čudež kar na enkrat postane svoje nasprotje – ne več zakaj sploh začeti, ampak zakaj sploh nehati.

Vsak tekač ve, da se na neki točki teka, ko zmanjka začetnega zagona in tik preden se ujame pravi ritem, pojavi prva manjša kriza, tako kot se po navadi pojavi kriza pri drugem odstavku nekega teksta. Kar naenkrat se zaveš, da si začel prehitro, da ti zmanjkuje sape, da si nekaj pozabil. V našem primeru smo pozabili povedati, da pravzaprav govorimo o knjigi Harukija Murakamija z naslovom »O čem govorim, ko govorim o teku«, čeprav smo pravzaprav govorili samo o njej. A vsaka napaka ima svojo pozitivno plat, iz vsake se lahko nekaj naučimo. Naša denimo ustreza napaki Murakamija, ki seveda nikoli natančno ne pove, o čem govori, ko govori o teku, kot obljublja naslov, pove pa veliko o pisanju, staranju, trpljenju, volji, vztrajnosti in drugih pomembnih rečeh. Kot smo že rekli, se prapočelo teksta, izvor misli vedno izmika, medtem pa mu iz žepa padajo besede.

In pravzaprav je tudi Murakamijeva napaka največja prednost njegovega razmišljanja. Vseskozi besedno teka za tekom, vendar ga nikoli ne ujame in ga s tem reducira na določen že obstoječ diskurz; denimo na moraliziranje o zdravem življenju, na filozofsko velikobesedno samozadovoljevanje, na priročniške nasvete ali na razne številke povprečnih hitrosti in pretečenih dolžin. Čeprav se nikjer ne ustavi, pa vseskozi teka med temi skrajnimi točkami. Pojem teka teče skozi res zanimive in kontrastne pokrajine – od večnosti modrega neba k znamkam tekaških čevljev in od tam naprej v avtobiografske izpovedi. Pogosto se sicer tako giblje diskurz vsakih zanesenjakov, recimo plezalcev ali motoristov - med skrajnostma površine in globine, med banalnostjo in patetiko. Gibanje od intelekta k mesu in nazaj se ponovi tako pri bralcu kot pri pisatelju. Besede se prekodirajo v razne številke in te naprej v vdihe in boleče mišice. Kar pa tekst drži skupaj, je določen ritem, ki je podoben ritmu miselnega toka med tekom ali tik pred spanjem. Vsako branje je smiselno le takrat, kadar se ritma miselnega toka pisatelja in bralca nekako pokrivata, tako kot je tek smiseln, če se uskladita ritem glave in telesa.

Tako kot vesta filozof in guru, da je nesmiselno govoriti o resnici ali nirvani, ve tudi vsak tekač, da je nesmiselno govoriti o teku, in tudi Murakami se takoj na začetku opraviči za ta prestopek. A ta nesmisel se nekje nekako transformira v smisel oziroma ga s svojo nesmiselnostjo legitimira. Besede lahko stečejo samo takrat, ko se vrtijo okoli lastne meje, ko se zvedejo na limito, ki se bliža nebesednemu. Seveda pa mora biti to nebesedno nabito s potencialom pomena, s čisto kvantiteto in številkami, z vrednostjo, ki je tja kot delnica vložena. Preko tega vlaganja je mogoče najti pomen vsepovsod. Kot pravi Murakami, se lahko tudi za vsakim britjem skriva filozofija.

Paziti pa je treba, da se zakladnica ne izčrpa oziroma da se ne opazi, da je že od vsega začetka brez našega vložka prazna: »Vedno pazim, da lahko dobri občutek, ki mi vzbuja tek, prenesem na naslednji dan. Isti postopek kot pri pisanju romanov. Tudi če čutim, da bi lahko napisal še več, ob določenem času odložim pero. Tako naslednji dan lažje začnem delati... Nadaljevati pomeni ne prekiniti ritma,« pravi Murakami. Zanimivo je, da je ta opis identičen opisu ritmičnosti alkoholika, kot ga iz lastnih izkušenj poda Giles Deleuze. Cilj alkoholika je dvojen in ambivalenten: doseči zadnji kozarec, ko pitje izgubi smisel, oziroma izogniti se temu kozarcu, da se lahko naslednji dan nadaljuje s pitjem. Ujetje ritma torej ni vedno samo osvobojajoče in iz zunanje pozicije je nemogoče določiti primernost določene prakse.

S tega stališča bi lahko tudi ugovarjali Murakamiju, ki pesimistično in nekoliko pokroviteljsko trdi, da je najpomembnejši pogoj tako za pisanje kot za tek nadarejnost. Tudi alkoholik potrebuje najprej nadarjenost in tako kot obstaja tisoče vrst nadarjenosti, obstaja tudi tisoče vrst praks, ki jim ustrezajo. Murakami je v svojem predtekaškem obdobju pokadil šestdeset cigatet na dan, zdaj pa teče ultramaratone in piše debele romane. Osebni stil pač. Pisanja pa na splošno ni mogoče vzporejati samo z dolgoprogaškim tekom, saj obstaja tudi pisanje, ki je bolj primerljivo s suvanjem krogle. Prav tako je kot hobi mogoč prisunski korak po obljudenih ulicah. Možnosti za zlepljenje talenta in prakse, ki rezultirajo v nekakšno produktivno ritmičnost ugodja in trpljenja, so neizčrpne.

Da je knjiga izšla pri založbi Mladinjska knjiga, je pozabil povedati Jernej Kaluža.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29191