Četrtega decembra bodo v Sloveniji predčasne parlamentarne volitve. Na volilnem meniju bo tudi tokrat Borut Pahor. Borec, kot si pravi. In v nedeljskem intervjuju, ki ga je imel na nacionalni televiziji z Ladom Ambrožičem, je rekel tudi, da potrebuje še en mandat, da stvari, ki jih je začel, dokonča.

Pahor je v intervjuju med drugim dejal tudi, da je kriza kot edino dobro stvar prinesla situacijo, v kateri so nekatere politične in ekonomske strukture v Sloveniji izgubile nezaslužen privilegiran položaj. Verjame namreč, da je njegova vlada naredila nekatere ključne poteze, s katerimi je presekala gordijski vozel, v katerega so se v času tranzicije zavozlale elite moči. Tako je prepričan, da na določenem delu levice ne vlada strah, da na volitvah ne bo uspel, ampak da bo. V mislih je imel seveda tisti del, ki naj bi mu pristrigel krila. Obstaja pa velik del levice, ki ga ni niti najmanj strah Pahorjevega poraza, obenem pa nima nobenih sebičnih razlogov za strah, da bi zmagal. Na ta del, in to je za večino aktualne politične levice simptomatično, Pahor pozablja.

Do določene mere Pahor vidi ene glavnih težav tako Slovenije kot širše, vendar ob tem, ko opozicijo obtožuje demagogije, zgolj zakriva svojo lastno verjetno nezavedno demagogijo. Tako nam sicer v praznem upanju na nov mandat ne obljublja boljšega življenja, ampak pravi, da bo storil vse, da država brez izgub prevesla na varno stran.

Rešitev, da preveslamo na varno, nam seveda ponuja tudi glavna kandidatka za zmago na decembrskih predčasnih volitvah, Slovenska demokratska stranka. Morda so njihovi načrti najbolj neposredno izraženi v besedah v Združenih državah Amerike živečega Slovenca, zaposlenega v Ameriški centralni banki, Egona Zakrajška. Recept za gospodarsko okrepitev Slovenije in posledično tudi vsesplošne dobrobiti vidi v ukrepih, kot so umik države iz gospodarstva, vsesplošna privatizacija in oslabitev sindikatov.

Ti klasični neoliberalni nasveti so bili izrečeni ravno v času, ko Združene države Amerike preplavljajo eni najvztrajnejših protestov v zadnjem času, ki so odgovor tudi na nasvete in politike, ki prihajajo iz raznih finančnih institucij. Vreti je začelo precej pred 17. septembrom, ko so bile v New Yorku organizirane prve v vrsti demonstracij proti politiki, ki jo obvladujejo med sabo prepletene finančne, gospodarske in politične elite. Gibanje, ki si je nadelo ime »Occupy Wall Street« ali po slovensko »Zavzemimo Wall Street«, se je v zadnjih dneh razraslo tudi po drugih ameriških mestih. Za moto si je vzelo slogan »Mi vsi smo 99 odstotkov«. To ne pomeni nič drugega kot to, da v minornem delu skorumpirane družbe pripoznavajo vzvode moči, ki izkoriščajo tlačeno večino. Taktika na delu, kot pišejo na spletni strani gibanja „Zavzemimo Wall Street", je prevzeta iz uporov v arabskih državah. Torej samoorganizacija brez vodje in brez nasilja.

Obstaja pa tudi neka bistvena razlika med upori v arabskem svetu in ameriškim ter tudi španskim, ki je vzniknil 15. maja letos. Gre predvsem za različno identifikacijo sovražnika. V Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji in drugih arabskih državah, kjer je prišlo do vstaje, je bil oziroma je še jasen ne samo cilj, ampak je obstajala oziroma še obstaja tudi točno določena oseba, za katere odstavitev gre. Korupcija in pohlep imata tako lastno ime. V Tuniziji se je imenovala Ben Ali, v Egiptu Hosni Mubarak, v Libiji Moamer Gadafi. Tudi novi red, za katerega se povsod še borijo, ima bolj ali manj določeno ime, ki označuje nekaj dejansko obstoječega. To je parlamentarna demokracija.

V svetu z že obstoječo predstavniško demokracijo pa sta tako sovražnik kot novi red nekaj, kar sicer lahko poimenujemo, vendar to še ne pomeni, da za imenom stoji nekaj dobro določenega. Boji so sicer naperjeni proti pohlepnim bankam, skorumpiranim politikom in politično premočnim korporacijam, vsakega od teh je načeloma možno tudi poimenovati z lastnim imenom. Problem pa nastane, ko se ugotovi, da kljub temu da smo našteli že vse, še vedno ostane nekaj, kar presega vsoto posameznih entitet. Motor brez obraza po imenu kapitalizem, ki neizprosno zahteva kovanje dobička. Na tej točki pa postane očitna tudi druga razlika. In sicer, za razliko od arabskih zahtev po predstavniški demokraciji, se Evropi in Ameriki ta zdi skrajno obrabljena in prežeta z individualnimi interesi. Vprašanje, na katerega ne obstaja enoznačen odgovor, je torej, kaj, če sploh kaj, je alternativa. Gibanji, kot sta »Zavzemimo Wall Street« v Združenih državah in »15. maj« v Španiji, zaznavata možno politično prihodnost v participatorni demokraciji, ki pa zaenkrat še ni izdelana na sistemski ravni.

Stvari so tako na stežaj odprte. In seveda obstajajo tudi druge strategije. V slovenskem okviru sta najočitnejši dve. Prva je Janševa. Pri njej gre za politiko izključevanja, ki temelji na neki mešanici med tradicionalnimi vrednotami in vero v pravično uravnoteženost kapitalističnega ekosistema. Drugi ne moremo reči zgolj Pahorjeva, saj vanjo spada tudi politika liberalne demokracije. Slednja verjame, da je mogoče destruktivne sile kapitalizma kontrolirati in preobraziti v kreativne. To počenja z orodji, kot so socialni programi in transferji, sodni aparat, investicije v razvoj konkurenčnega gospodarstva in še bi se jih našlo. Idealizirana varna stran je za Pahorja takšno okolje, v katerem bosta ekonomski zakon močnejšega in družbena pravičnost, ki temelji na enakih možnostih, v čim boljšem ravnovesju. Da Pahor z ekipo ni bil sposoben in tudi v naslednjih štirih letih ne bi zmogel doseči takšnega stanja, je dokaj jasno. Vprašanje pa je globlje. Ali je takšno ravnovesje sploh dosegljivo? A ne glede na to, katera od uveljavljenih političnih sil bo v Sloveniji zmagala na prihodnjih volitvah, je jasno sledeče. 4. december na koledarju zagotovo ne bo izstopal toliko kot 15. maj ali 17. september.

Komentar je spisal Gregor Kuhar.