 Kultura> StriptizUgriznem te!
Ponedeljek, 10. 10. 2011
avtor/ica: Mimo
Vsake toliko stripovski bralec pozabi, da ima v rokah svojsten medij, ki mu ni para. To pomeni, da stripi nikakor niso le zamrznjeni filmi, ali ilustrirani romani, temveč nam ponujajo edinstven jezik. Ta pozabljivost je precej logična, če upoštevamo, da se najbolj popularni stripi ta hip držijo najbolj klasičnih pripovedovalskih tehnik.
Vsake toliko stripovski bralec pozabi, da ima v rokah svojstven medij, ki mu ni para. To pomeni, da stripi nikakor niso le zamrznjeni filmi ali ilustrirani romani, temveč nam ponujajo edinstven jezik. Ta pozabljivost je precej logična, če upoštevamo, da se najbolj popularni stripi ta hip držijo najbolj klasičnih pripovedovalskih tehnik.
Klasična stripovska pripoved seveda ne pomeni slabe bralske izkušnje. Reči hočem le, da avtorji, kot so Chester Brown, Daniel Clowes ali Marjane Satrapi, niso med najbolj inovativnimi. Govorimo o inovativnosti uporabe stripovskega jezika. Tistega, ki je tako zelo edinstven in si ga nismo sposodili od preostalih umetnosti.
Pomemben razlog, da najbolj inovativni stripi niso najbolj popularni, je gotovo ta, da so ti stripi navadno težje berljivi in torej manj primerni za daljše samostojne stripovske albume. David Mazzuccheli je sicer z Asteriosom Polypom dokazal nasprotno, a kljub temu so inovativni prijemi domena kratkih stripov. Tako je pravzaprav že od samih začetkov modernega stripa. Enostranski časopisni stripi Winsorja Mccaya so tako opozorilo tistim avtorjem, ki tako težko stopijo iz varnih okvirjev klasičnega stripovskega jezika.
Treba je opozoriti, da raziskovanje stripovskega jezika pogosto preglasi berljivost stripa, ta pa je vendarle za užitek bralca najpomembnejša. Iskanje kompromisa med jezikovnim eksperimentom in berljivostjo je ključ do dobrega inovativnega stripa. Svoje eksperimente, vredne branja, so v različnih publikacijah objavljali Ollie Schrauwen, Malcy Duff, Brecht Evens, če naštejem tri meni ljube. Pri nas pa v tem pogledu prednjačita David Krančan in Kaja Avberšek.
Nov na spisku zanimivih raziskovalcev stripovskega jezika je tudi Joseph Lambert, ki je letos izdal zbirko kratkih stripov z naslovom I Will Bite You!. Dolg uvod za recenzijo te antologije je odličen za prikaz same vsebine albuma. Odlično oblikovana črno-belo-rumena knjiga je namreč pomembna predvsem zaradi tega, ker je avtor odkrival zakonitosti stripovskega jezika in ker je to napravil odlično. Vsak posamezen strip kaže na to, da avtorju v ospredju ni zgodba, temveč to, kako bo zgodbo bralcu podal. Prav imenitno je denimo izveden zvočni ropot iz zgodbe Mom Said ali oblikovanje časa v Too Far. Kar je še pomembnejše, ti inovativni prijemi niso le okras, temveč glavna fundacija stripa, brez katere zgodba sploh nebi morala obstati v isti obliki. Tak način pripovedovanja je izjemno težko doseči, zato ta talent avtorju nedvomno zavidam.
Povedal sem že, da zgodba v Lambertovih stripih ni v ospredju, včasih je celo nepomembna. Tu pa vendarle vidim problem. Čeprav so stripi namreč pripovedovalsko izjemno inovativni, pa je včasih tisto, o čemer pripovedujejo, prav grdo zanemarjeno. Do določene mere zgodbo sicer lahko obravnavamo poetično in res nam nekatere dajo veliko prostora za razmislek o medčloveških odnosih, življenju in podobnem, včasih pa to avtorju ne uspe najbolje.
Čas v zgodbah se sicer giba od prazgodovine do vesoljske prihodnosti, vendar pa se glavnina odvija nekje v sedanjosti. Tema vseh zgodb pa je predvsem življenje. Če temu dodamo še najpogostejše narisane motive, kot so sonce, luna, in čas, dobimo zanimiv stripovski svet, ki nekoliko spominja na tistega v stripih Ulfa K.. Ta svet je velikokrat nekoliko temačen, včasih bizaren, predvsem pa prepojen z avtorjevo domišljijo in kot tak edinstven in bralcu privlačen.
Glede na to, da je zbirka stripov prva Lambertova samostojna publikacija, se ne bojim, da avtor svojega talenta nekoč ne bo oplemenitil z odlično zgodbo in tako naredil izdelek, ki bo še zanimivejši. Kljub temu pa to, da gre za, kot rečeno, prvo avtorjevo zbirko kratkih stripov, ne pomeni, da gre za povsem neuveljavljenega avtorja. Joseph Lambert je denimo že bil objavljen v antologiji Best American comics 2008, ki jo je urejala Lynda Barry, priporočilo za zbirko I Will Bite You! pa je napisal tudi Jason Lutes. Vse to da slutiti, da bo potrebno biti na Lamberta v prihodnosti še kako pozoren.
Včasih bralec torej pozabi, kako edinstven je lahko stripovski jezik. Čas je, da torej vzamemo v roke bodisi Lamberta, bodisi Evensa, Mazzucchellija ali pa Bilobil.
Na farmacijo pa ne prisega – Mimo.
|
|
Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29252
|