Glasba> RŠ koncert

ELLIOTT SHARP: Electric Willie- A Tribute To Willie Dixon (Enja, 2010)
Sreda, 19. 10. 2011

avtor/ica: MarioB

Pričujoči projekt – Elliott Sharp's Electric Willie – je naravnan bluesovsko, kar navsezadnje razkrije že podnaslov »A Tribute to Willie Dixon«. Tokrat se je torej Sharp odločil, da se posveti le enemu bluesmanu, velikemu Willieju Dixonu, basistu v bendu Muddyja Watersa ter skladatelju vrste klasikov, ki so jih proslavili številni drugi slavni glasbeniki. Po njegovih komadih so posegali tudi danes legendarni rockerski mladci iz 60. let prejšnjega stoletja, denimo Doors ter Led Zeppelin. (v celoti!)

* Izjemnega ameriškega kitarista Elliotta Sharpa smo pri nas, zahvaljujoč dobremu nosu koncertnih promotorjev, lahko slišali velikokrat ter tako spremljali njegovo razvojno pot. Od prvega, nepozabnega hrupnega in silovitega nastopa na Drugi godbi leta 1987 s projektom Carbon prek številnih sodelovanj z vodilnimi improvizatorji in solističnih nastopov do, v zadnjih letih, bluesovskega projekta Terraplane. S slednjim se je Sharp, ki je drugače verziran v malodane vseh zvrsteh, nadvse uspešno odpravil na zaprašeno pot reinterpretiranja starih mojstrov bluesa, ki mu je dodal še avtorske komade.

Tudi pričujoči projekt – Elliott Sharp's Electric Willie – je naravnan bluesovsko, kar navsezadnje razkrije že podnaslov »A Tribute to Willie Dixon«. Tokrat se je torej Sharp odločil, da se posveti le enemu bluesmanu, velikemu Willieju Dixonu, basistu v bendu Muddyja Watersa ter skladatelju vrste klasikov, ki so jih proslavili številni drugi slavni glasbeniki. Po njegovih komadih so urno posegali tudi danes legendarni rockerski mladci iz 60. let prejšnjega stoletja, denimo Doorsi z Backdoor Man ter Zeppelini, ki jih je Dixon celo tožil, češ da so svojo uspešnico »Whole Lotta Love« povzeli po njegovem komadu »You Need Love«. Dixon je tako dosegel, da so ga sopodpisali kot avtorja tega rock-klasika.

Dixonove komade so, kot rečeno, peli številni pevci in pevke, na primer Howlin' Wolf in Koko Taylor, in tudi Sharp se je pravilno odločil, da pevske naloge zaupa pevcu in pevki. Moške vokale je prevzel Eric Mingus, sin legendarnega jazzerja Charlesa Mingusa, katerega močne, grlene linije smo občudovali na koncertih projekta Terraplane. Nič manj močne in silovite linije pa iz svojega grla ne izpušča Queen Esther, ki je svoje s soulom naphane vokale pred leti med drugim posodila še enemu izjemnemu kitaristu, Jamesu »Blood« Ulmerju.

Ob basistu Melvinu Gibbsu in bobnarju Lanceu Carterju bend zaokrožajo kar trije kitaristi. Poleg Sharpa po strunah strgata še Glenn Phillips ter na teh valovih dobro znan Henry Kaiser. Tile trije strunarji dobro zašpičijo in zasolijo zvočno sliko: v posluh se nudijo praktično vse »finte in fore« bluesovske in rockovske kitare – od prasketanja in mikrofonije do psihedeličnih solaž in rezkih rifov. A kitaristi se, čeprav so večji del albuma seveda krepko v ospredju, nikoli ne prepustijo samopašnosti. Vsak odigran ton je v funkciji komada, ki pa ga vendarle ob rifih poganjata dva seksi vokala. Mingus in Queen Esther najbolj zadeneta v dvogovorih, ko izmenjujeta raznolike tehnike, od šepetanja do raskavega prepevanja in kričečega tuljenja.

Sharp je za tale album izbral tako dobro znane standarde, kakršna sta denimo »Spoonful«, »Wang Dang Doodle«, s katerim je zaslovela Koko Taylor, ali omenjeni »Backdoor Man«, kakor tudi manj znane štikle. Značilnost vseh je, da so odigrani z velikim glasbenim znanjem in disciplino, ki je vedno v korist povednosti pesmi, ter s strastjo, ki pa se namerno nikoli ne razraste do katarze, temveč vedno pusti malo pričakovanja ali nedoločnosti. Dixon je pisal tako ljubezenske kot socialno zavedne komade in tudi politično angažirane. Ne glede na tematiko besedil ni bil nikoli neposreden; raje je uporabljal namige in asociacije in zdi se, da je Sharpa podobna usmerjenost vodila v oblikovanju zvočne slike.

Čeprav je album koncerten, je publike slišati le za vzorec, kar pravzaprav nič ne moti. Osupljive pa so zgoščenost zvoka, ki jo je bend dosegel na odru, ter vzorna komunikacija in medsebojno izmenjavanje idej. Album ruka od začetka do konca in ura in dvajset minut mine v hipu, pa čeprav – ali pa prav zato? – je na albumu najti kar nekaj daljših komadov. Zaradi dolžine vam seveda albuma ne moremo zavrteti v celoti, Sharpovo kondicijo v sicer drugačni zasedbi Electric Willieja, žal brez obeh omenjenih pevcev, pa lahko preverite že prihodnji torek v Klubu Cankarjevega doma. Poleg Sharpa bodo bluzili še Ladell MC Lin na vokalu, Russ Flynn na basu in Don Mc Kenzie na bobnih.

pripravil Mario Batelić

Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29354