Politika> N-euro moment

KRUŠNI OČETJE DRŽAVE
Sreda, 26. 10. 2011

avtor/ica: tomazza

Milan Kučan, prvi predsednik slovenske države, je na direktno v živo zastavljeno vprašanje Slavku Bobovniku suvereno odvrnil, da ne priznava niti krušnega očetovstva nad stranko ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ta naj bi njegovo podporo dobil predvsem zaradi rezultatov na področjih socialne države in socialne pravičnosti.Milan Kučan namreč ocenjuje, da sta v krizi na Slovenskem te dni predvsem perspektiva in vizija ...

Milan Kučan, prvi predsednik slovenske države, je na direktno v živo zastavljeno vprašanje Slavku Bobovniku suvereno odvrnil, da ne priznava niti krušnega očetovstva nad stranko ljubljanskega župana Zorana Jankovića. Ta naj bi njegovo podporo dobil predvsem zaradi rezultatov na področjih socialne države in socialne pravičnosti. Kljub temu pa so te rezultati enega od novih pretendentov za mesto predsednika vlade zaenkrat povsem lokalni. Milan Kučan namreč hkrati ocenjuje, da je slovenska država trenutno v krizi, katere jo je najprej potrebno ozdraviti. V krizi na Slovenskem te dni pa naj bi bili predvsem perspektiva in vizija.

Odgovore in zdravila na trenutno krizo države ima po mnenju njenega prvega predsednika prav ljubljanski župan Zoran Janković. Pa tudi Stranka za trajnostni razvoj in lista Gregorja Viranta naj bi bile tiste novosti, ki naj bi domačim volivcem povrnile zaupanje v politiko in omogočile večjo in kakovostnejšo izbiro v slovenski politični ponudbi ter boljši končni rezultat po preštetih glasovih prvih predčasnih volitev v zgodovini države še letošnjega 4. decembra. Toda glede na še pravočasno registrirane račune organizatorjev volilnih kampanj, začetek prestopnega roka za sedanjo zasedbo poslancev državnega zbora, rezultate javnomnenjskih anket in nenazadnje na konkretne vsebine napovedanih političnih programov, je sicer Milanu Kučanu za pritrditi, da je res boljša večja izbira od nobene, toda to je tudi vse, kar je bistveno novega na domači politični ponudbi za predčasne državnozborske volitve 4. decembra.

Posebne volilne transakcijske račune, s katerih bi naj poravnavali vse stroške posamezne kampanje, ki za listo, ki bo imela kandidate v vseh volilnih okrajih, ne smejo presegati 680 tisoč evrov, je odprlo 20 organizatorjev volilnih kampanj. Pričakovano vse trenutno še parlamentarne stranke. Pridružile so se jim tri novoustanovljene stranke Pozitivna Slovenija Zorana Jankovića, Lista Gregorja Viranta in somišljenikov ter Stranka za trajnostni razvoj Slovenije, katere prvi predsednik je nekdanji ombudsman Matjaž Hanžek. Prav tako med novo bi naj sodilo tudi župansko Gibanje za Slovenijo. Morebiten povratek preko parlamentarnega praga pa bosta naskakovali zaenkrat zunajparlamentarni stranki Nova Slovenija in SMS Zeleni. Na sploh prvi preboj med parlamentarno strankarsko elito pa bodo 4. decembra ponovno ne prav prepričljivo upali v Demokratični stranki dela, Humani Sloveniji, Stranki enakih možnosti, Stranki slovenskega naroda, Naprej Sloveniji in Akacijah.

Kljub temu da naj bi po mnenju prvega predsednika države slovenski volivci in volivke potrebovali več politične izbire, pa javnomnenjske raziskave, ki kažejo na morebitne volilne rezultate 4. decembra, tega praviloma ne potrjujejo. Tudi ob tako povečani izbiri politične ponudbe za poslanska mesta v Državnemu zboru domala vse javnomnenjske ankete ne kažejo, da bi se zaradi tega čez državnozborski prag utegnilo prebiti omembe večje število političnih strank kot na prejšnjih državnozborskih volitvah. Edina opazna in še kar naraščajoča trenda v razpoloženju domačega volilnega telesa tako sta, da so kandidaturi Zorana Jankovića naklonjeni predvsem dosedanji tradicionalni volivci samooklicane državnozborske levice, kandidaturi Gregorja Viranta pa dosedanji volivci opozicije v tem predčasno zaključenem mandatu.

Temu je v prvi vrsti tako, ker ne Virant in ne Janković kot nosilca glavnih novih strankarskih list, ki lahko postanejo odločilni za sestavo nove koalicije in vlade, pravzaprav ne ponujata kako posebno novih obrazov ali kako posebno novih konceptov političnega vodenja države. Kljub svoji lokalno-samoupravni funkciji se je z načinom dela in vodenja slovenskega glavnega mesta za časa županovanja Zorana Jankovića že vsaj na primeru Stožice seznanila vsa država. Da pa tudi v Pozitivni Sloveniji v prvi vrsti pač ne bo šlo za ne vem kako nove obraze, pa potrjujejo predvsem poslanski prestopi vanjo. Pred državnozborskimi volitvami 4. decembra so se konja, na katerega stavijo, tako odločili zamenjati: Renata Brunskule, v tem mandatu v državni zbor izvoljena na listi nič več vladajočih Socialnih demokratov, nekdanji Zaresov poslanec in nato nepovezani poslanec Alojz Posedel in pa župan občine Slovenj Gradec in v tem mandatu Desusov poslanec Matjaž Zanoškar. Kandidat za mandatarja in ne tudi poslanca, pa napoveduje, da bo tovrstnih poslanskih prestopov med Pozitivne še vsaj nekaj.

Tudi za listo Gregorja Viranta in somišljenikov ne moremo reči, da gre za ne vem kako nove in politično nepreverjene obraze. Da je nekdo, ki ima v rokah škarje in platno strankarske politike na domači državnozborski desnici, z Gregorjem Virantom resno računal, kaže namreč njegova izvolitev za predsednika Zbora za republiko, katerega ob ustanovitvi zadani cilj leta 2004 je, da bi se lahko razvil v zmagovito koalicijo državotvornih in demokratičnih strank. Tako predsednik stranke Državljanska lista Gregorja Viranta, torej sam Gregor Virant kot njen podpredsednik Janez Šušteršič in celo tretji član izvršilnega odbora ter nekdanji direktor urada za varstvo konkurence Jani Soršak, so ključne funkcije v državi, zaradi katerih bi naj bili sploh usposobljeni za modro in učinkovito vodenje države, zasedali za časa prejšnje Janševe vlade.

Tako gre kljub navidez večji politični izbiri pravzaprav za že videne obraze na domači politični sceni, ki sami po sebi pač ne morejo biti garant za morebitno ozdravitev države od krize, v kateri se je ta znašla po mnenju njenega prvega predsednika Milana Kučana. Toda tako to gre. Država Slovenija je v krizi predvsem zaradi strankarskega političnega razreda, ki je povsem po lastni zaslugi ostal brez zaupanja državljanov. Tako Milan Kučan pač ni v poziciji priznati očetovstva nad posamično novoustanovljeno politično stranko, če pa ga v podpori Zoranu Jankoviću in njegovemu občutku za socialno občutljivost in pravičnost vodi skrb kar za celotno državo. Toda ta pozitiva sama po sebi pač ne bo vplivala na krizo vizije in perspektive, na katero se sicer sklicuje nekdanji prvi predsednik države. Zgolj na videz nova izbira na domači politični ponudbi pač sama po sebi dokazuje, da tako vizije kot perspektive krušnih očetov domače države ne bodo spremenile niti prihajajoče prve predčasne državnozborske volitve.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s po postanem dehtečo perspektivo in vizijo krušnih očetov domače države v zobeh poskrbel Tomaž Z.





Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29473