Grški premier George Papandreou je z včerajšnjim odstopom pristal na oblikovanje začasne vladne koalicije, katere cilj in smoter je izpeljava novih varčevalnih ukrepov. Te mora Grčija izpolniti kot pogoj posojil, ki jih dobiva iz začasnega sklada za stabilnost in zaščito evra ter Mednarodnega denarnega sklada, brez katerih bi država sicer že naslednji mesec bankrotirala. Do Panpadreoujeve odločitve je prišlo v kontekstu vsaj treh dogodkov - vrha G20 v Cannesu, maratonskih srečanj finančnih ministrov evroobmočja, na katerih so se dogovorili o ukrepih za celovito rešitev evra, ter predloga referenduma, na katerem bi Grki odločali o novem valu posojil in varčevalnih ukrepov. V očitno napeti situaciji je bil prejšnji ponedeljek odstavljen tudi celoten vojaški vrh. Morda preventiva pred morebitnim državnim udarom? Ob tem sta percepcija Papandreoujeve nepričakovane referendumske napovedi, ki je mimogrede pretresla koordinate politične realnosti s strani evropskih politikov, in njihov odziv nanjo pomenljiva in vredna analize, ki se ji bomo posvetili nekoliko kasneje.

V senci krize evra in grške politične krize je potekal tudi letošnji vrh G20 v Cannesu. Rezultat tega srečanja je bil načelni dogovor, da bi morali Mednarodnemu denarnemu skladu, ki v evroobmočju trenutno financira Grčijo, Irsko in Portugalsko, za pomoč svetovnim ekonomijam v krizi sicer zvišati finančno moč, kdaj in kako pa je ostalo uganka. Ob tem so državam evrooobmočja jasno sporočili, da naj si učinkovito pomagajo same in šele v tem primeru bo z dodatnimi sredstvi vskočil tudi Mednarodni denarni sklad. V iskanju posojil za reševanje evra se je medtem na obisku na Kitajskem mudil vodja evropskega sklada za stabilnost Klaus Regling. Evropska unija je sicer največji trgovski partner Kitajske in interes te države v stabilizaciji evropskega trga gotovo ni majhen. Ob tem je predsednik kitajskega državnega investicijskega sklada Jin Liqun za katarsko televizijo Al-Jazeera povedal, da bo Kitajska posojala Evropi samo v primeru, da ta temeljito spremeni svojo delovno zakonodajo in socialno državo, ki spodbujata lenobo namesto trdega dela.

Vrnimo se na referendum, ki ga je prejšnji ponedeljek zvečer George Papandreou ob napovedi označil za »demokracijo v njeni najvišji obliki«. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy je ob tem ubral nasprotne tone in dejal, da je napoved presenetila vso Evropo. Pomislimo; je torej napoved demokracije v njeni najvišji obliki presenetila vso Evropo? Sarkozy jo je sicer pospremil še z naslednjimi besedami, citiramo: »Dosežen dogovor je edina možna pot za rešitev grškega problema. Iskati odobravanje ljudstva je vedno legitimno početje, ampak solidarnost vseh držav evroobmočja ne more biti učinkovita, če se vsi ne strinjajo z nujnimi ukrepi,« konec citata. Kaj ni Sarkozy s tem sporočil: vemo, da grško ljudstvo ni solidarno z državami evroobmočja? So potem države evrooobmočja solidarne z grškim ljudstvom? Navsezadnje, kot bi se morda lahko retorično vprašali finančni ministri evroobmočja, kako je sploh možen referendum o nečem, kar je nujno?

Ob tem se spomnimo še ene Sarkozyjeve izjave, ki jo je izrekel junija na srečanju z nemško kanclerko Angelo Merkel, in sicer: »Brez evra ni Evrope in brez Evrope ni miru.« Kako to, da je Sarkozy, ki govori s pozicije gospodarja ob bližnjem srečanju z napovedjo intervencije ljudstva in veliko verjetnostjo neuresničitve ukrepov za reševanje evra, postal histeričen? Kako to, da se je nekoliko spremenil njegov sicer umirjen in nevtralen ton, pa vendar intenzivno ideološki, katerega odmev so mediji? Vprašajmo se drugače. Kaj pomeni situacija, v kateri je zagovarjanje demokracije pravzaprav ekstremistično zagovarjanje kaosa, razpada Evropske unije, monetarne unije, potencialno in po Sarkozyju celo vojne ali pa vsaj hudih nemirov? Dajte referendum grškemu ljudstvu in dobili boste bankrot Grčije, razpad evroobmočja in sesuvanje globalnih finančnih trgov. V kako ekstremno protidemokratičnih časih zares živimo? Perverznost situacije, v kateri smo, je ob tem morda odveč poudarjati: vladajoče politične in finančne strukture, ki so s škarjami in platnom politik v rokah ustvarile krizo, dajejo zdaj jasno vedeti, da vodi vsaka druga pot iz krize, kot ta, ki ohranja sistem, ki so ga vzpostavili, v razpad unije in kaos. Ob tem dodajmo; kaos, katerega nujnost vzpostavlja prav logika moči, dominacije in hegemonije znotraj finančnega kapitalizma.

In kaj sploh ima demokracija s tehnično določeno situacijo, nujno situacijo, v kateri se ve, kaj je potrebno storiti, v kateri nadvse urgentna nujnost določa, kaj je potrebno storiti? Odgovor je: vse. Situacija namreč, v kontekstu katere je odgovornost politikov določena z dolžnostjo izključevanja proizvajalskega razreda iz proizvedenega bogastva, v kateri je to postalo dejanski skupni interes družbe - sicer beda, sesutje trgov, razpad unije in podobno - ima za svoje popolno nasprotje namreč prav resnično demokracijo. Vlade socializma kapitala, ki po nujnosti današnje konstelacije moči breme krize prelagajo na socialno državo, proizvajalske razrede in socializirajo izgube, pa imajo za svoje popolno nasprotje od njihovih rešitev odtujeno ljudstvo.

Tako je grška situacija, ki se je namesto z referendumom trenutno razrešila s Papandreoujevim odstopom in napovedjo oblikovanja začasne instrumentalne vlade, razlog za proslavo ponovne zmage na strani evropskega in svetovnega finančnega esteblišmenta. In če se bodo potrdila vse močnejša znamenja, po katerih bo kot predsednik nove grške vlade nastopil nekdanji podpredsednik Evropske centralne banke Lukas Papademos, to seveda ne bo naključje, ampak idealni zaključek naracije, s katero sami na tem mestu končujemo. Dodajmo samo, da se je ob tem na primeru epiloga zgodbe z grškim referendumom lepo in jasno pokazalo, da se za politično in finančno krizo Evrope skriva več kot zgolj temeljna kriza demokracije. Na mestu krize evroobmočja lahko namreč najdemo odsotnost demokracije, soočene z nasiljem nujnosti logike moči v stabiliziranju evropskih ter svetovnih gospodarskih in finančnih trgov in resnico njihove, v krizah nekoliko vidnejše roke.

Komentiral je Goran Bečirevič.