Kultura> RTF

Spomini
Ponedeljek, 14. 11. 2011

avtor/ica: Andreja

Spomini v obliki biografij in avtobiografij, intelektualnih ekskurzov in kuriozitet. Pogovor z Alešem Bergerjem. Foto: Branko Lenart

Oddaja na voljo za poslušanje:








In branje:

Ali obstaja meja med spominom in fantazijo, izmišljijo in resničnim podatkom, je resničnost dogodkov za literaturo res pomembna ali ne, je prikrojevanje dogodkov za estetsko rabo dopustno ali ne, so iztrošena literarna in bralska vprašanja. Biografije in avtobiografije so v tej luči samo podaljšana roka fikcije – loči jih pravzaprav le arbitrarna količina slikovnega gradiva in nonšalanca, v kateri se vrhunsko napisana besedna umetnost oddvoji od sezonskih publicističnih muh enodnevnic. Avtobiografije so po pravilu plod tistih, ki imajo o svetu kaj povedati; biografije po drugi strani naj bi govorile o tistih, ki so že kaj takega povedali ali naredili, da bi ljudi utengnila zanimati njihova življenjska in poklicna zgodba. Poudarjeni naj stigmatizira naročene biografije in podobne nečimrnosti, ki se jih spomnijo ljudje, da bi na videz glamurozno in čustveno proslavili svoje delo, ne da bi svetu priznali lastno – predvsem finančno - vpletenost v izdajateljski podvig.

Bralci imamo radi majhne življenjske kuriozitete pisateljev, gre za nekakšen sofisticiran rumeni tisk. Dejstva niso nič posebnega, dokler ne pripadajo komu branemu in spoštovanemu. Verjetno nam je vsem všeč podatek, recimo, da si je Gilles Deleuze v mladih letih puščal rasti dolge nohte, da bi tako ublažil bolečino na prstnih konicah, ki jih je prizadela kožna bolezen. Ali kdo zato lažje bere njegovega Anti-Ojdipa? Verjetno ne. Ali pa, da so bili cigateri prva stvar, ki sta jo kupila, ko je žena Samuela Becketta po neštetih zavrnitvah končno uspela pritegniti zanimanje založnika za njegovo pisanje?

Vsa biografska dejstva pa niso enako nedolžna. Proustova bolezen denimo ni ravno paradigmatski podatek za razumevanje Iskanja izgubljenega časa, pripomore pa na nek način k pristopu do branja, morda, medtem ko poznavanje dejstev o Nietzschejeve bolezni pomembno konstituira incipiranje njegove misli. Sam Nietzsche je obdobja telesnih tegob in fizične bolečine označeval za miselno izjemno prodorna, Pierre Klossowski pa je svojo filozofijo o Nietzschejevi filozofiji naslonil med drugim tudi na njegovo bolezen.

Podobno je denimo Virginia Woolf dejala, da so bila obdobja, ko se je vračala njena psihična bolezen, pisateljsko zelo rodovitna; očitno je takrat hodila po robu, saj jo je nazadnje prav takšno obdobje tudi premagalo – v reki si je vzela življenje. Tudi na biografskost in njen preplet s fikcijskim in estetskim je imela zelo značilen pogled, če naj ne govorimo celo o metodi pisanja. Estetski učinek resnice, je rekla resničnim življenjskim utrinkom, ki so se ji vpleli v pisateljsko zavest, in jih je potem pod krinko fikcije tudi zapisala. Tak primer je njen roman Orlando, model za glavnega junaka je bila njena prijateljica, ali pa Flush, lahkotna in mestoma satirična biografija koker španjela angleške pisateljice Elizabeth Barret Browning.

Pa naj ne bi pravzaprav štela le umetnost? Poznavanje biografskih dejstev ima lahko tudi negativen učinek na recepcijo del. Ko je Günther Grass izpovedal svojo mladostno pripadnost Reichu, je bil deležen silovitih kritik. Tudi najmanjša osebna odločitev ima seveda vpliv na umetniško oziroma pisateljsko produkcijo, in v njegovem primeru konkretno je morda na mestu tudi pomislek, da bi je brez samorefleksije na mladostno napako sploh ne bilo, umetnosti namreč. To je vseeno korak predaleč – naj služi le ilustraciji.
Ne le ilustracija, ampak zgolj zoprnija in neresnost do avtorja pa ostaneta po branju romana Poletje v Baden Badnu avtorja Leonida Tsipkina, ki opisuje, kako sta v Evropo potovala Dostojevski in njegova mlada žena. Branje je odlično, a poslej je Dostojevski dva človeka: avtor izjemnih Bratov Karamazovih na eni strani in zoprna protižidovska sitnoba na drugi.

Precej nerazumljiva in po svoje fascinantna je, kar zadeva biografskosti in avtobiografskosti, odločitev evropske komisije, da do prevodnih subvencij niso upravičena dela, ki vsebujejo avtobiografske elemente. Takšne knjige so po njihovem mnenju dovolj tržno zanimive, da ne potrebujejo finančnih spodbud. Rezultat je bila vest, da je bila neki srednjeevropski založbi odrečena evropska subvencija za prevod Nekropole Borisa Pahorja. Kovačičevi Prišleki, ki so zanimali Skandinavce, so imeli več sreče, a očitno zgolj zato, ker ocenjevalci njegovega dela niso poznali dovolj dobro. Ob podrobnejšem pregledu seznama pa je vsesplošni vik in krik, huronski in mestoma histerični smeh še celo, požela ugotovitev, da se je ob boku Pahorju znašel tudi The Portrait of an Artist as a Young man Jamesa Joyca.

Odveč je naštevanje, katerih del bi vse ne imeli, če bi založniki razmišljali podobno ignorantsko kot evropska komisija v tej točki – kakor koli je sicer pohvalen njihov sistem sofinanciranja literarnih prevodov, znajo biti v nekaterih rečeh, milo rečeno trdoglavi, nazadnjaški in uslužni kapitalu. Ljubitelji tovrstne literature gor ali dol, hvale vredno je, da ljudje pišejo o stvareh, ki jih dobro poznajo, če so stvar doživeli na svoji koži, je poznanstvo toliko tesnejše. Na žalost, lahko rečemo v primeru Borisa Pahorja in denimo Imreja Kertesa, ki sta bila v taborišču, in na srečo Herte Muller, ki je pričevalčevo pisanje “samo” zapisovala. Kupujemo empatijo, bolečina je tržno zanimiva?

Nazaj k manj jezljivim in lahkotnejšim biografizmom. Blood and Champagne je biografija Roberta Cape, fotografa, ki je najbolj znan po fotografiji Smrt republikanskega vojaka v španski vojni in fotografijah izkrcanja ameriške vojske v Normandiji na plaži Omaha na dan d. Dejstva, sama po sebi vredna poštene biografije, ki pa jih nedvomno in povsem zasenči umetnost Capinega življenja. Kockanje, popivanje in vojna reportaža so dejansko v tistih časih imeli flair, dostojanstvo in predvsem šarm. Druženje in razhod s Hemingwayem po enem izmed njegovih za tisk uprozorjenih osvobodilnih bojev francoskih vasi, v katerem je padel iz motorja, Capa pa ga ni hotel pobrati, reševanje filmov v Burberry plašču med klanjem na normandijski obali in nešteta osvajanja ženskih strasti pišejo življenje, vredno biografije, četudi bi ne posnel niti ene uporabne fotografije (dobro, to govorijo usta literata, ne fotografa …). Umrl je, kot je živel: pravijo, da je njegova zadnja fotografija slutnja smrti, tako drugačna je od ostalih. Stopil je na mino, dobesedno, v prvi indokinski vojni, neposredni predhodnici vietnamske vojne.
Za kratek vtis iz knjige:

Zadeva: večerja, 6.45, Pariz, Francija
Za: gospodično Ingrid Bergman
1. Tole je skupinsko delo. Skupino sestavljava Bob Capa in Irwin Shaw.
2. S tem sporočilom sva vam nameravala poslati rože in vas nocoj povabiti na večerjo, vendar sva po premisleku ugotovila, da lahko plačava bodisi rože bodisi večerjo, obojega pa ne. Glasovala sva in večerja je zmagala za las.
3. Če vam ni mar za večerjo, vam bova morda poslala rože. O tej zadevi se še nisva dokončno odločila.
4. Poleg rož imava veliko dvomljivih kvalitet.
5. Če napiševa še kaj več, nam ne bo ostalo nič snovi za pogovor; najina zaloga šarma je omejena.
6. Poklicala vas bova ob 6.45.
7. Nikoli ne spiva.

Takrat enintridesetletna Bergmanova je bila navdušena. S Capo sta nedolgo zatem postala ljubimca, vendar se on ni hotel preseliti v Hollywood. Dejal je, da je: That’s the greatest piece of shit I stepped in in my life.

V kratkem času je bilo v slovenščini izdanih nekaj izvrstnih biografij in avtobiografij, vrednih branja tako iz bralskih užitkov kot iz kulturne zavednosti. Izpostavimo le Moj obraz Josipa Vidmarja, ki jo je uredila njegova hči Živa Vidmar, in Omara v kleti Aleša Bergerja, urednika in prevajalca. Zahvaljujemo se njegovi prijaznosti, da je odgovoril na nekaj vprašanj.
Pred koncem v opomnik: spomladi je v intervjuju za rtf Mathias Faldbakken dejal, da močno odsvetuje branje avtobiografije Patti Smith. Če vas še kdaj zanima v miru poslušati njeno glasbo, seveda.

Za današnji rtf pisala risala Andreja, brala Luca in tehniciral Crusader across the fader. Lep pozdrav.


Arhiv Spletne strani Radia Študent Ljubljana 89,3 MHz
http://old.radiostudent.si/article.php?sid=29684